URN_NBN_SI_doc-V4OQW293

262 Šolska kronika • 3 • 2014 pa so za pisalno podlago iznašli papir. Rimljani so čopiče uporabljali pri oblikovanju kamnitih napisov, preden so jih izklesali z dletom. Kalamus je bilo pomembno pisalo antike, saj so ga predvsem ljudstva Bližnjega vzhoda uporabljala za pisanje na papirus, pergament ali lesene tablice (pano št. 4). Ptičje pero je v srednjem veku med drugim omogočilo razvoj novih hitrih kurzivnih pisav (pano št. 6). Šele v 19. stoletju ga je s tehnologijo industrijske revolucije zamenjalo kovinsko pero (pano št. 7), ki pa se je v manj kot stotih letih dokončno umaknilo nalivnemu peresu (pano št. 8). Konec 16. stoletja je z odkritjem grafita svojo zmagoslavno pot začel svinčnik (pano št. 9), kate- remu so se pozneje pridružile barvice, še kasneje pa ga je dopolnil tehnični svinčnik. Ker človek ni pisal samo na papir, ampak tudi na druge podlage, je razvil tudi kemični svinčnik (panoja št. 10, 10a) in flomaster (pano št. 11). Slednja sta v zadnjih petdese- tih letih naredila največji tehnološki napredek. Kemični svinčnik je postal pravi mali računalnik (pano št. 12). Ko z njim pišemo na pisalno podlago, digitalno zajema po- datke naše pisave in jih v elektronski obliki pokaže na računalniškem ekranu. Navedena pisala so uporabljali tudi za šolsko rabo (pano št. 13); tako pri opi- smenjevanju kot tudi pri pridobivanju nove učne snovi. Z uvedbo splošne šolske obveznosti konec 18. stoletja se je zelo povečala tudi potreba po šolskih pisalih: po gosjih in nato jeklenih peresih, kredah in kamenčkih (štilčkih) za pisanje na skrilaste tablice ter po svinčnikih, barvicah in nalivnikih za zapisovanje učne snovi na papir. Z uvedbo likovnega pouka so se učenci začeli seznanjati tudi z voščenkami in čopičem, ki je od vseh pisal zahteval največ grafomotoričnih spretnosti. Razstava Pišem, torej sem! Slovenskega šolskega muzeja. (fototeka SŠM)