kazalo.p65

259 Zupan, A. Avgust Vižintin (1924 - 2004) je vzdrževal sožitje dejavnosti v Delavskem domu. Obdržal je lokacijo knjižnice na prehodu mestnega jedra v predmestje in namensko grajene prostore. Pionirsko je v »svoji« knjižnici uvedel mednarodno decimalno klasifikacijo in prost pristop do knjig, ne da bi preurejanje zahtevalo zapiranje vrat bralcem. Strpno, kot enak med enakimi, je usklajeval delovanje splošnih knjižnic v tedaj petih ljubljanskih občinah in pripravil zanje srednjeročni in dolgoročni načrt razvoja. Prevzel je težo organiziranja bibliobusne dejavnosti v Ljubljani. S srečno roko je izbiral ožje sodelavce. S svojimi zamislimi in elanom jih ni dušil, temveč vzpodbujal in z zadovoljstvom spremljal njihove uspehe. V sodelovanju z nekaterimi od njih je izdal: - Seznam knjig v srbskem in hrvatskem jeziku 1956: Ljubljana: Delavska knjižnica in omenjene tabele; - Decimalna klasifikacija v ljudskih knjižnicah 1961: Komisija za knjižnice pri Svetu Svobod in prosvetnih društev okraja Ljubljana. Tiskani seznam je bil namenjen bralcem Delavske knjižnice, ki so bili tovrstnih pomagal vajeni; tabele UDK so bile prepotrebne knjižničarjem po Sloveniji, ki so se odločili za posodabljanje. Načrtovanje razvoja je jasno pokazalo na prostore kot največjo oviro za bodočo mrežo knjižnic v Ljubljani. Sestavljalec je verjel, da je čas kulturnih skupnosti čas razumevanja in pravi za prepotrebno gradnjo. S širino, prakso in izkušnjami je botroval zamisli za osrednjo knjižnico v Ljubljani, ki naj bi delovala v okviru delavsko kulturno-izobraževalnega centra, in pri zasnovah Cankarjevega doma. Doslej nepreseženi osnutek programskih osnov za knjižnico (1976), ki naj bi stala v Knafljevem prehodu, ni bil uresničen. V 28-članskem iniciativnem odboru za gradnjo Cankarjevega doma, ki so ga se- stavljali politiki in kulturniki, je zastopal knjižničarstvo, istočasno je bil član programske komisije iniciativnega odbora doma, ki naj bi bil vsestranski - streho naj bi nudil tudi knjižnici. Prevladali so drugi interesi, knjižnica je izpadla. Zanj je bila to tiha bolečina in umik, bralcem, stroki in Ljubljani pa se takratna odloči- tev še danes otepa. Ob vseh teh aktivnostih so bila vrata njegove pisarne vedno odprta. Pisarna? Prostor z vzdušjem: ista soba, isto pohištvo vseh trideset let; pisalni mizi posta- vljeni ena nasproti drugi, odlagalna polica s kupi gradiv pod oknom, med kateri- mi se je dobro znašel le on. Bogata priročna knjižnica mu je varovala hrbet, kom- pletni listkovni seznam je stal na dosegu rok. In našel se je sedež za vsakega pri- šleka. Samoumevni so bili obiski začetnikov v stroki in starejših, zavzetih za