solska kronika 2017 3.indd

325 Patrologija v kontekstu teološkega študija v 18. in 19. stol. na Slovenskem Uvod Zgodovinski razvoj slovenskega visokošolskega izobraževalnega sistema je v veliki meri odvisen od razvoja in pomena teoloških izobraževalnih ustanov na Slovenskem. 1 Teološko izobraževanje je bilo skozi zgodovino pomembno na dveh nivojih: kot okolje preučevanja, hrambe in prenašanja različnih znanosti in ved, obenem pa je v sinergiji krščanstvo sámo dajalo zagon in ustvarjalo (teološko) znanost. 2 Znotraj teologije kot posebna disciplina nastopa patrologija, 3 ki se ukvarja z deli cerkvenih očetov, tj. najbolj zgodnimi krščanskimi avtorji prvih stoletij, ki so izrazili svežino nove misli in predstavljajo skozi vso zgodovino neizčrpen vir za filozofski, antropološki in teološki diskurz. Zaradi svoje narave se je patrologija kot veda oz. disciplina oblikovala relativno pozno, saj so šele z moderno dobo v teologijo vstopile različne znanstvene metode; npr. tekstna kritika, filološke štu- dije, literarno-zgodovinska analiza, (medkulturna) komparativistka itd. Preko teh metod se je začelo odkrivati in kritično presojati izvirna patristična besedila, ki so sicer imela ves čas svojo veljavo in nedvomno avtoriteto, (žal) pa so v teo- logijo in družbo prihajala bolj v obliki doktrinalno ozko usmerjenih povzetkov, katen , florilegijev , antologij, … Moderna doba torej prinese preporod na področju študija patrističnih virov, kar pomeni tudi izziv za teologijo, kar traja vse do danes. Znotraj vzhodne, pravo- slavne teologije poznamo npr. močno gibanje, ki se začne že konec 19. stoletja in traja še danes, katero skuša na novo oplemenititi svojo teološko misel z branjem patrističnih besedil: neopatristična sinteza. 4 Podobno je 2. polovica 20. stoletja na zahodu – t. i. gibanje Ressourcement oz. Nouvelle Théologie 5 – zaznamovana s podobno miselnostjo, da le vrnitev ad fones lahko prinese v teologijo, družbo in kulturo novo svežino. 1 Za najnovejše raziskave navedene tematike, ki orjejo ledino in odpirajo še veliko neodkritih raz- iskovalnih področij, glej: Matjaž Ambrožič, ur., Teološki študij na Slovenskem. Vloga teoloških izobraževalnih ustanov v slovenski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraževalnega sistema , AES 32, Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, 2010. 2 Prim. »Sacra doctrina scientia est«. Tomaž Akvinski, Sth Ia, q.I, a.2. 3 Sama terminologija ni povsem soglasno in strogo diferencirana, vendar se v grobem držimo razločevanja, uveljavljenega predvsem na nemškem področju (prim. Josef Fessler, 1813–1872): patrologija (veda o študiju cerkvenih očetov, ki vsebuje tudi ves potreben znanstveni aparat za uporabo njihovih del) in patristika (teološka veda o vsebinskem delu besedil cerkvenih očetov in tudi sámo obdobje delovanja cerkvenih očetov). 4 Prim. najvidnejši teološki avtorji 20. in 21. stoletja Vladimir Solovjov, Pavel Florenski, Georgij Florovski, Sergej Bulgakov, Nikolaj Berdjajev, Vladimir Loski, Dumitru Stâniloe, Justin Popovič, Pavel Evdokimov, John Meyendorff, Panagiotes Chrestou, Panagiotis Nellas, Georgios Mantzarides, Alexander Schmemann, John Romanides, Stelios Ramfos, Christos Yannaras, Olivier Clement, Kallistos Ware, Andrew Louth itd. 5 Prim. véliki teologi Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora: de Lubac, de Chardain, von Balthasar, Congar, Rahner, Danielou, Mouroux, Ratzinger …