untitled

Knjižnica 50(2006)1-2, 173-186 176 2.2 Izjemnost elektronskih publikacij Elektronske publikacije so dokumenti, zapisani v digitalni obliki, ki so razmnoženi na različnih statičnih nosilcih zapisov ali so nam dostopni preko medmrežja. Kljub temu, da se na prvi pogled zdijo zelo drugačne od klasičnega knjižnega gradiva, se pravzaprav ne razlikujejo bistveno od drugih publikacij v strojno čitljivi obliki, ki jih že poznamo. Za knjižničarje neknjižno gradivo seveda ni nobena novost. Že v devetnajstem stoletju so knjižnice zbirale litografije, bakroreze in fotografije, skratka tiske v vseh mogočih razmnoževalnih tehnikah. Vendar so bile vse te publikacije fik- sirane na obstojnih nosilcih zapisov in neposredno čitljive. Temeljni premik pri zbiranju, hranjenju in sploh dojemanju publikacij je nastal s publikacijami v strojno čitljivi obliki. V nasprotju s klasičnim knjižnim gradivom sama spret- nost branja in poznavanja jezika naenkrat ni bila več dovolj. Za razumevanje zapisane informacije je bil nenadoma potreben vmesnik, ki je omogočal de- kodiranje zapisa v čutno sprejemljivo obliko. S tem se je pojavil nov faktor, ki je pomembno vplival na dolgoročno hranjenje publikacij: dostop do zapisanih in- formacij ni bil omejen le z obstojnostjo medija, temveč tudi z ohranjenostjo aparature za dekodiranje. Tehnološki razvoj, ki je v dvajsetem stoletju prinašal vedno nove in nove izume na področju nosilcev zapisov, je sicer odprl številne nove možnosti razširjanja in pridobivanja znanja. Pred knjižničarje pa je začel postavljati domala nerešljive probleme, povezane z dolgoročnim ohranjanjem in reproduciranjem neknjižnega gradiva. Vinilske plošče ter magnetni avdio in video trakovi so praviloma postali del obveznega izvoda publikacij in s tem tudi del nacionalne zbirke, ki je zavezana dolgoročni hrambi originalov. Celo več: dvajseto stoletje je med obvezne izvode publikacij vključilo tudi radijske in televizijske programe, ki jih v številnih ev- ropskih državah že desetletja načrtno in sistematično zbirajo in hranijo. Obenem z novimi mediji so se razvile tudi tehnike cenenega razmnoževanja publikacij. Bodisi na enakem nosilcu (fotokopiranje, presnemavanje avdio in videokaset) ali z migracijo na druge bolj obstojne nosilce zapisov (kot je na primer mikrofilm). Kljub temu, da so ti postopki relativno hitri in poceni, pa se seveda ne morejo meriti z možnostjo hipnega reproduciranja digitalnih dokumentov. Imanentna lastnost publikacij na klasičnih nosilcih zapisov v knjižni ali neknjižni obliki je bila njihova statičnost. Materialni nosilci zapisov namreč ohranjajo vsebinsko in oblikovno nespremenjene dokumente oziroma publikacije, pa naj- si imamo v mislih rokopise, videokasete, knjige, radijske oddaje ali digitalne zapise na statičnih nosilcih zapisov. Vsaka sprememba zapisa ali forme pomeni novo izdajo in s tem tudi novo publikacijo. V analognem okolju poznamo fenomen različnih izdaj predvsem pri enciklopedijah, leksikonih in slovarjih.