URN_NBN_SI_doc-7K8MSNT2

25 Pedagoška revija Popotnik pred stotimi leti izkaz večletnega delovanja učiteljev z učenci. Tudi »učnousposobljenostni« izpit je zanj formalnost, potrdilo zanj naj dajo učitelju šolske vodje in šolski nadzorni- ki, ki so več let opazovali učiteljevo delo. Take izpite za učitelje meščanskih šol bi tudi pogrešal, saj spada izobrazba za te učitelje na vseučilišča. Tedaj sicer vseuči- lišča še niso imela posebnih stolic za vzgojeslovje, kar pa ni rečeno, da jih nikdar ne bodo imela, in učiteljstvo si mora za to prizadevati. Pri nadaljnji učiteljski izobrazbi načrt predvideva več manjših učiteljskih knjižnic in manj učiteljskih konferenc. Flere se s tem ne strinja, meni, da bi potrebovali knjižnice, ki bi bile povezane s centralno, po zgledu vseučiliške urejene knjižnice, konference pa bi morale biti čim bolj pogoste, potrebna bi bila tudi državna učiteljska konferenca, ki bi jo nadzorovala »naučna uprava«. Članek je končal z zahtevo, da vsi zainte- resirani načrt predelajo ali pa naj se načrt sploh odloži. Drugi njegov članek je zelo obsežen, njegov naslov je Oblastvena ureditev socialnega skrbstva. V uvodu je napisal, da so ideje o otroškem varstvu pri nas začele prodirati v začetku 20. stoletja, podlago pa jim je dal Prvi avstrijski shod za otroško varstvo leta 1907. O shodu in varstveni tematiki so pri nas pisali, avtor je omenil Frana Milčinskega, Henrika Schreinerja in Viktorja Bežka. Svoje poročilo je nato prikazal v treh poglavjih Pregled akcije do ustanovitve ministrstva za so- cialno skrbstvo, Delokrog ministrstva za socialno skrbstvo in Najnovejši zakoni o skrbstveni vzgoji. Leta 1908 je bila v Avstriji ustanovljena centrala za otroško var- stvo in mladinsko skrbstvo, ki naj bi organizirala skrbstvo za zanemarjene otroke. Praktično izvedbo tega pa je prepuščala deželnim in okrajnim organizacijam. Med prvo svetovno vojno je šlo predvsem za vojne sirote, vendar se je pokazalo, da mora vse to voditi državni mladinski urad. Cesar je leta 1917 izdal odlok, da se ustanovi ministrstvo za socialno skrbstvo, kar je bilo izvedeno 7. oktobra 1917, delati pa je pričelo 1. januarja 1918. Od notranjega ministrstva je prevzelo državni mladinski urad, ki je imel štiri oddelke: Legislativne in splošne zadeve otroške- ga varstva in mladinskega skrbstva, Administrativne in organizatorične zadeve otroškega varstva in mladinskega skrbstva, Zadeve skrbstva za šoli odraslo mla- dino v splošnem in za obrtniško mladino posebej, Vojnopomožni urad. V sklopu ministrstva je bil ustanovljen še mladinski svet, v katerem so bili neuradni strokovnjaki na področju mladinskega skrbstva. Od Slovencev so v njem sodelovali Fran Milčinski, Mihael Opeka in Lojzka Štebi. Za tem je naštel najno- vejše zakone o mladinskem skrbstvu: Zakon o otroškem delu, Zakonski načrt o skrbstveni vzgoji, Zakonski načrt o mladinskem kazenskem pravu in Zakonski na- črt o skrbi za potrebno mladino. Nazadnje pa je zakon določal, da morajo tudi starši, vzgojitelji in delodajalci otrok in mladostnikov podpirati mladinske urade in vse oblasti pri njihovem delovanju v mladinskem skrbstvu. Razpravo je Flere končal z mislijo, da se z mladinskim skrbstvom odpira novo področje dela za uči- teljstvo in je to poročilo pripravil zato, da ga seznani s temi prihodnjimi nalogami. Flere je prevedel iz revije Zeitschrift für Kinderschutz und Jugendfürsorge članek češkega zdravnika T. Altschula Učiteljstvo kot sotrudniki pri mladinski in narodni dobrotvornosti, ki je bil nekoliko sličen prejšnji razpravi. Že s prvim stavkom je napovedal bistvo članka: »Kakor na poprišču šolske higiene, je tudi