solska kronika 2017 3.indd

410 Šolska kronika • 3 • 2017 V pritličju naše šole, kjer je zdaj podhod, je bila velika knjigarna, kjer smo kupovali šolske potrebščine. Pešci so hodili pod šolskimi okni. Dvakrat se spomnim, da je prišel opljuvan ali kako drugače obmetavan pešec skupaj z rav- nateljem v naš razred in iskal krivca. Enkrat sta ga tudi našla in se je moral lepo opravičiti in obljubiti, da tega ne bo več počel. Dijaki smo bili takrat stari od deset do trinajst let in bili zelo različnega socialnega porekla. Očetje so bili zdravniki, profesorji, inženirji, umetniki, ura- dniki, kmetje in delavci, največ pa jih je bilo zaposlenih na železnici. Zelo malo nas je bilo tistih, ki smo imeli zaposlene tudi matere. Kljub različnosti pa smo se prav dobro razumeli. Kar nekaj simpatij se je spletlo med fanti in dekleti, bile so kratkotrajne in so nam ostale v lepem spominu. Seveda pa ni manjkalo tudi opravljanja, ljubosumnosti in včasih tožarjenja. Tega je razrednik Komac včasih preveč resno vzel in smo imeli zato kar nekaj ukorov in mučnih razčiščevanj. Profesorji so se zelo pogosto menjavali. Za nekatere predmete smo imeli vsako leto drugega. Takrat je bila nižja gimnazija triletna, višja pa petletna. Slo- venščino nas je prvo leto učil simpatičen profesor Klemenčič. Rad se je pošalil pa tudi strog je lahko bil. Naučil nas je, kako se na kratko sklanja beseda kolo: kolo, kolesa, bicikel, s kolesom. Enkrat je zahteval domačo nalogo prav od sošolke, ki je ni imela. Potrto je vstala in povedala, da je bila prejšnji dan pri njih policija. Profesor je malo pomolčal, nato pa se je začel šaliti, češ, zdaj bom pa še jaz česa kriv. Vprašal nas je, ali nam ni morda narekoval kaj takega, kar bi zanimalo tudi policijo. Neka jezična sošolka se je oglasila: »Seveda. Čigav je ta otrok?« Profesor Komac je bil takrat še zelo mlad. Najdlje je bil naš razrednik. Prvo leto nas je učil zemljepis, drugo leto pa slovenščino. Takrat nam je rekel, da je vesel, da končno uči slovenščino, saj se je moral zemljepis prav tako učiti kot mi. Takrat nam to še ni bilo čisto razumljivo. Peljal nas je na izlet v Planico, kjer smo si ogledali smučarske skoke. Nekaj otrok je tudi smučalo, med njimi tudi profe- sor Komac. Naslednje dni je nekega sošolca pozval, naj pripoveduje o izletu. Ta je med drugim dejal: »Smučal sem se z razrednikom, ki ga vidite sedaj v razredu.« Pri tem je s prstom pokazal nanj, kar se nam je zdelo zelo smešno. V tretjem razredu je bila naša razredničarka profesorica Tavčar, svetlolasa z lasmi, spetimi vrh glave. Poučevala je zgodovino. Šele kakih dvajset let pozneje sem slučajno izvedela, da je diplomirala iz francoščine in svetovne književnosti. Najbolj pa sem bila presenečena, ko sem še kasneje izvedela, da je profesori- ca Smolejeva diplomirana slavistka. Nas je vsa tri leta z velikim žarom poučevala prirodopis. Upoštevala je že staro pedagoško načelo, da ni le učila, temveč tudi vzgajala. Vedno je bila videti nekam ogorčena. Nekoč je med drugim dejala, da bi moral vsak fant v dekletu videti bodočo mater in jo spoštovati. Starejši fantje so še dolgo potem slovesno zatrjevali posameznim sošolkam: »V Tebi vidim bodočo mater in Te zato spoštujem!« Od tujih jezikov smo se učili ruščino. Učila nas je dobra, nežna profesorica, ki nam ni bila kos. Pri njenih urah smo divjali in klepetali tudi tisti, ki drugje ni- smo. V tretjem razredu pa smo bili učenci profesorja Goleta. Ta je takoj ugotovil, da nič ne znamo in povzročil pravi preplah. Polovica dijakov je imela nezadostno,