URN_NBN_SI_doc-4UWBTYW9

201 Didaktični potencial epigrafskih spomenikov – nekaj primerov iz slovenskega prostora skem imperiju. Že samo pravkar navedeno dejstvo predstavlja privlačen atribut antičnih latinskih napisov, ki s svojo »univerzalnostjo« še vedno navdušujejo. A navdušujejo ti- ste, ki jih poznajo podrobneje, saj bežna srečanja niso dovolj, da bi tovrstni spomeniki osvojili naša srca. Ker smo se študenti klasične filologije med študijem ob epigrafiki komaj kdaj ustavili, bi tako kot učitelji težko izkoriščali možnosti, ki nam jih ta veda (za nekatere še vedno samo pomožna zgodovinska veda) in predmeti njenega proučevanja ponujajo. Še več, nemalo ljudi s klasično izobrazbo ima do epigrafike vsaj zelo zadržan ali pokroviteljski odnos, 1 saj vendarle govorimo le o nekaj vrsticah napisa ali celo samo o nekaj črkah, iz katerih sicer res ni mogoče sestaviti »filozofske razprave«, lahko pa se zapolni marsikateri manjkajoči delček v mozaiku rimske (provincialne) zgodovine. Eden največjih epigrafikov sodobnega časa Gèza Alföldy je svoja predavanja na temo epigrafike rad začenjal s stavkom: »Epigrafika je krona humanističnih študij!« Na prvi pogled se ta izjava zdi pretirana, a jo lahko podkrepimo (kakor jo je tudi sam avtor) z mnogimi argumenti. Vsebina napisov je zelo raznovrstna, epigrafik mora tako obvladati številna področja rimske zgodovine: od socialne, gospodarske, vojaške, de- mografijo, kulte, grafite, nagrobne napise v verzih itd. Epigrafika s svojo metodologijo omogoča transkripcijo in dešifriranje številnih fragmentarno ohranjenih napisov, ki pa pogosto prav bistveno pripomorejo k razjasnitvi posameznih zgodovinskih ugank. Nekako v tej smeri je potekala njegova argumentacija, ki ji bomo poskusili slediti tudi na tem mestu. Pa ne zato, ker bi želeli dokazati, da je epigrafika res krona humanistič- nih študij, temveč zato, ker imamo namen izpostaviti možnosti, ki jih napisi ponujajo učiteljem, a pogosto ostajajo neizkoriščene. Vsi učitelji so v današnjem času, ki je prepoln izjemno lahko dosegljivih infor- macij, postavljeni pred vsakodnevni izziv: kako pritegniti učence, kako jih animirati, kako vzbuditi njihovo zanimanje. Še pred veliko težjo nalogo so vsi tisti, ki poučujejo »obskurne« predmete, kamor bi po zdajšnjem pojmovanju zlahka uvrstili tudi mrtve jezike z latinščino na čelu. Konkretne ostaline, ki jih je rimska (latinska) kultura pu- stila na naših tleh, pri tem predstavljajo dodaten učni pripomoček, ki nas popelje v nekdaj zelo pisan svet »rimskega in latinskega«. Učenje latinščine je sestavljeno iz dveh vidikov: učenje samega jezika, ki zahteva nemalo drila, in prek jezika spoznavanje kulturno civilizacijskih vsebin rimske kulture. Napise je mogoče porabiti pri obeh delih, so pa gotovo bolj uporabni za spoznavanje rimske kulture in načina življenja. Ker pa nekateri napisi vsebujejo tudi slovnične posebnosti, jih je v ilustracijo mogoče pokazati tudi pri učenju samega jezika. V nadaljevanju bomo tako pokazali nekaj pri- merov, ki bi lahko učitelja spodbudili, da odpelje svoje učence na strokovno ekskurzijo v bližnji lapidarij in popestri pouk latinščine z bolj ali manj običajnimi spomeniki z 1 Med učitelji latinščine s svojimi prizadevanji veliko izjemo predstavlja A. Pirkmajer Slokan, prim. Aleksandra Pirkmajer Slokan, Sprehod po rimskem lapidariju Narodnega muzeja Slovenije: vo- dnik za mlade, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. Aleksandra Pirkmajer Slokan, Epigraf- ska delavnica Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije, Posodobitve pouka v gimnazijski praksi. Latinščina, Ljubljana 2010, str. 55–87.