URN_NBN_SI_doc-2R8RYVJZ

526 Šolska kronika • 3 • 2014 Žal pa je imel Ludwig Klages tudi veliko senco, ki se je pokazala leta 1944, ko je kot docent za filozofijo na univerzi v Berlinu zapisal, da se »manjvrednost židovske rase vidi že v njihovi pisavi«. S tem je veliko prispeval k holokavstu in splošnemu odnosu nemškega naroda do Judov. Res je sicer, da so do takrat v koncentracijskih taboriščih večino Judov že upepelili, vendar pa je gotovo velik tudi Klagesov prispevek k izginotju še preostalih, ki so bili takrat še v taboriščih. Takšno »znanstveno stališče« pomembnega karakterologa, filozofa in intelektualca je za vedno podrlo vsakršno do- bronamerno ocenjevanje Klagesovih del. Zaton pisav se je nekako pričel že z uvedbo pisalnih strojev, še prej pa z Guten- bergovim izumom tiskarskega stroja v sredini 15. stoletja. Do takrat so se namreč celo knjige pisale ročno in je bila vsaka unikaten izvod. Pričetek Gutenbergove galaksije je sicer nekoliko zamajal primarni pomen pisav, vendar še ni posegel v pisavoslovje tako močno kot računalniško kibernetična revolucija konec 20. stoletja; nikakor pa ne tudi zaradi dejstva, da je bila pred izbruhom francoske revolucije leta 1789 pismena manj kot tisočinka prebivalstva. Šele s šolsko obveznostjo je prišlo do pravega izbruha znanja pisanja, ko je postala pisava edini mogoč način obvladovanja kakršnega koli znanja. Razlika med grafologijo in forenzičnim preiskovanjem pisav Že od začetka prve abecedne pisave, ki jo pripisujemo Feničanom približno 1500 let p. n. š., pa prek Grkov in Rimljanov vse do srednjega veka opažamo, da se je ob čistem namenu uporabe pisave takoj porodila tudi sposobnost njenega ponareja- nja. Grški in rimski opisovalci takratnega časa nam poročajo o številnih ponaredbah oporok, zadolžnic in celo literarnih del. Tako se je pričelo oblikovati forenzično pre- iskovanje pisav, ki takrat še ni nosilo takšnega imena, vendar pa je šlo prav za takšno ocenjevanje sumljivih besedil in njihovih dodatkov. Večkrat se še dandanes marsikdo nepravilno izrazi, ko pravi, da bo poiskal grafo- loga, da mu bo povedal, ali je podpis na oporoki ali kakšni drugi listini pristen ali ne. Ob tem je treba reči, da je grafologija, kot smo že prej omenili, ena od vej izra- zne psihologije, vendar le v kontekstu opisovanja značajskih lastnosti določene osebe. Tako jo tudi opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. Forenzično preiskovanje pisav pa je ugotavljanje morebitnih istovetnosti ali raz- ličnosti med različnimi pisavami. Pri tem izvedenci za to področje izhajajo iz aksioma ali vprašanja, ki ga jim mora postaviti tisti, ki želi preskusiti kakšen tak dokaz in sicer: »Kaj dokazuje, da je nekdo pisec nečesa, če je, oziroma kaj dokazuje, da ni, če ni?« In prav izvedenci za področje forenzičnega preiskovanja pisav, morajo odgovoriti na takšno vprašanje. V teh primerih ne gre za ugotavljanje značajskih lastnosti iz pisave. Mešanje prvega z drugim je seveda nevzdržno, saj vemo, da ima lahko nekdo v pisavi veliko izraženih znakov nepoštenosti, pa nikoli ne bo prestopil črke zakona niti ne bo prestopil svojega moralnega imperativa. Ker se mi zdi, da se ti pojmi večkrat mešajo celo v pravosodju, je treba na to opozoriti.