solska kronika 2018 3 splosna.indd

215 Jubileji učencev v vzgojnoizobraževalnem procesu ter v drugih sestavinah življenja in dela šole«. 6 To je bil način izražanja takratnega časa v družbeno- kulturnem duhu tiste dobe, ki je seveda segal tudi v šolstvo. V ovoju takšnega družbenega dogajanja, ne da bi se z njim takrat kaj posebno obremenjevali, smo iz osnovnošolskih prešli v gimnazijske klopi. Polni pričakovanj s prime- smi strahu, upov in vznemirjenja smo stali na novi poti. In kako prikladno! Tudi v Prosve- tnem delavcu so se takrat spraševali o novih začetkih. Uvodnik glavnega urednika, pedago- ga Rudija Lešnika z naslovom Sami ustvarjamo novo je bil naravnan v spodbujanje ustvarjal- nega delovanja učencev in učiteljev in je med drugim ugotavljal: »Težko je zakoličiti začetek in konec procesa, ki mu pravimo vzgoja. Vzgoja vsebuje delo, toda za dobro opravljeno delo je potrebno znanje. Zaprt krog. Zna- nje se razvija z delom in delo se razvija z znanjem; za oboje pa se je treba učiti in spet učiti. Pa to še ni dovolj; treba je sodelovati, človeško ravnati vsak dan in ob vsakem času.« 7 V tem duhu časa, ob razmišljanjih v Prosvetnem delavcu, ki jih je prebirala tudi sama, je naša razredničarka stopila pred nas, svojo novo generacijo petnaj- stletnih dijakinj in dijakov. Vsakdo izmed nas ima svoje spomine o teh novih začetkih. Težko govorim o drugih ali v imenu vseh, lahko pa se spomnim svojih. In rada se spomnim »svoje« gimnazije in s hvaležnostjo prav vseh profesorjev, ki so vsak s svojim kamenčkom ustvarjali mozaik naše generacije, da smo šli skupaj z njihovo popotnico po nadaljnjih življenjskih poteh. »Stara« gimnazija v prostorih Dijaškega doma, v katerih je gimnazijski pouk potekal od leta 1962 naprej (naša generacija je bila tukaj še zadnje leto in pol): velika avla, stopnišče, razredi z velikimi okni, naša učilnica v vrhnjem nadstropju, vonj po šoli, tiho slutenje mladih generacij, ki so bile tu že pred nami. Zvedela sem, da nam bo razredničarka prof. Kuretova. Poznala sem jo le na videz, lepo črnolaso žensko, z možem in dvema ljubkima hčerkicama (sin Matej je prišel šele kasneje), in z njeno mamo Dano, ki sem jih videvala, ko sem se s Sadeža »po jarku« spustila v Skajdne (Ulica Pod lipo) in prišla v središče mesta. Samo bežno se spomnim prvih utrinkov iz razreda, kjer nas je sprejela v bolj resnem razpolo- ženju in nam dala vedeti, da gimnazija ni hec. Vem pa, da nas je kar kmalu, vsaj mene, očaral njen šarm – šarm še mlade, a že ravno prav izkušene tridesetletne profesorice, pri kateri smo hitro zaznali njeno bogato znanje, načitanost in širo- 6 Prosvetni delavec, 1978 (8. 9.), št. 14, str. 1. 7 Prav tam. Bogomira Kure