URN_NBN_SI_doc-0YMWW2PF

18 Ljudska knjižnica* sem jaz gospoda ubil." Mi ne pravimo, da si ga ubil, ali zraven si morda bil, ker se bojiš." „Ne, ne, devet in de­ vetdeset hudičev me naj vzame, ako sem bil zraven." „Eden bo zadosti", djal je zeleni mož-hudič z mesom in telesom — ki je prijahal na belem konjiči, in je krčmarja in konja vzel. „Zvesto ste mi služili in pomagali, da sem tega ubijavca pred v pekel dobil; zdaj le govorite", rekel je hudič bratom in se je pogreznil v zemljo s konjičem in krčmarjem. Bratje so govorili in povedali, da niso gospoda zaklali, ampak da so le govorili, kakor jim je bil gospodar, zeleni mož, naročil. Sodniki, ki so videli, da je krčmarja sam hudič vzel, verjeli so bratom in so jim dali polovico tistega denarja. Bratje so šli dalje po svetu, pili in potovali in vesele volje bili. Meni, ki sem gledal, bili bi morda druga polovico tistih denarjev dali, ali vstrašil sem se bil zelenega hudiča na belem konji tako, da sem noter do sem-le odletel in še zdaj se mi sline cedč po tistih denarjih. 6 . Kaj ni nikoli bilo in nikoli nc bodo. Trije bratje so se vozili po morji. Vstane pa burja in raznese se jim ladija. Bratje splavajo na goro, ki je štrlela iz morja. Najdejo tamkaj studenec, rib nalove ob kraji in tičev dobodo v goščavi. 1 'a kaj jim vse to pomaga: ognja niso imeli. Splava eden bratov vrh gorice in za­ gleda onkraj ogenj. Bratje so bili vsi v veselji in precej se zmenijo tako, da naj gre starejši po ogenj tjekaj. Prvi