URN_NBN_SI_DOC-Y04KUP9A

garija, Brazilija (od leta 1942), češko­ slovaška, Nizozemska in celo Kitajska (od leta 1936), medtem ko so v Nem­ čiji izgubili še tisto, kar so imeli; iz­ jema je DR Nemčija, kjer centralno katalogizirajo vsaj za znanstvene in strokovne knjižnice. Prvi začetki cen­ tralnega katalogiziranja v Nemčiji se­ gajo v leto 1898, pobudnik pa je bil Fritz Milkau. Po drugi svetovni vojni so Nemci spričo pretrgane biblioteč- ne mreže, različnih pravil za katalogi- ziranje in stihijskega izdajanja knjig centralno katalogiziranje izgubili. Pro­ ne navaja ameriške vzorce in dokazu­ je s statističnimi podatki, da se more ameriška knjižnica na leto oskrbeti s 3000 centralno izdelanimi kataložnimi listki, kar jo velja mesečno plačo bi­ bliotekarja (550 dolarjev). Leta 1964 je Ameriška spominska knjižnica v Berlinu (Amerika-Gedenksbibliothek) začela eksperimentalno centralno ka­ talogizirati za 12 zahodno berlinskih in 25 zahodnonemških knjižnic. Izkuš­ nje kažejo, da bi se utegnilo centralno katalogiziranje v ZR Nemčiji spet uveljaviti. Pedagoško, svetovnonazorsko, mo­ ralno in politično stisko nemškega bi­ bliotekarja opisuje Magdalene Stüwe ob problemu »za mladino prepoveda­ ne literature«. Ko oriše moralno kli­ mo nemške »družbe v izobilju«, vlogo množičnih občil in ilustriranih revij, analizira tudi najstniško mladino in njeno rano dozorelost. Ob to postavi, kako absurdna je zapora umetniške literature za mladino, pri čemer je še posebno značilno, da so meje vsepov­ sod različne in se gibljejo med 14. in 18. letom. Avtorica se odločno postav­ lja na stališče, da naj ta mladina dobi v roke tudi »obscene avtorje« (Mala- parte, Grass, Habe, Arne Schmidt), ker se bo v umetniških delih srečava­ la z rečmi, ki jih že zdavnaj pozna z ulice, filmov in iz zabavne industrije. Članek omenjam posebej zato, ker ka­ že, kako se nemški ljudski knjižničar odziva na pereče družbene probleme in kako kljubuje gonji, ki so jo lani začeli poslanci CDU v parlamentu, ho­ teč uzakoniti svetohlinsko cenzuro umetnosti. Zelo zanimivi so prispevki Erika Allersleva Jensena o danskem ljud­ skem knjižničarstvu, Else Granheimo- ve o norveških ljudskih knjižnicah ter Gerharda Nachmana o delu knjižni­ čarja v izraelskem kibucu. Prva dva prispevka sta zanimiva zato, ker opisujeta zakonsko zapove­ dane ljudske knjižnice po občinah. Novi danski zakon o ljudskih knjiž­ nicah je izšel leta 1964. Obvezuje vsa­ ko dansko občino, da vzdržuje osnov­ no šolo in ljudsko knjižnico, zakaj za­ kon je posebej podčrtal, kako trdno sta ti izobraževalni ustanovi med se­ boj povezani, če ima knjižnica nad 5000 knjig, mora imeti poklicnega knjižničarja, katerega mora plačevati občina, preskrbeti pa mu mora tudi pomožno osebje. Posebej zanimivo pa je, da država krije 45 % stroškov za delo knjižnice, za kar je določen po­ seben državni fond. Zakon obvezuje knjižnice, da si postopoma uredijo tudi glasbene oddelke z diskotekami. Norveški knjižničarski problemi so nekoliko drugačni. Vendar je Norve­ ška prva dežela na svetu, ki je z za­ konom obvezala občine, da ustanovi­ jo in vzdržujejo ljudske in šolske knjižnice. Ljudskih knjižnic je zdaj 1050 in so raztresene po razpotegnjeni deželi. Imajo svojo centralno knjigar­ no, kjer kupujejo knjige, centralno knjigoveznico in centralno katalogiza­ cijo. Knjige izposojajo po deželi tudi z avtobusi in celo z ladjo, ki pristaja v 150 krajih norveškega obrežja. Po svoje je zanimiv Nachmanov članek. Knjižnica v kibucu, kjer je avtor knjižničar, je močno integracij­ sko sredstvo za Zide, ki so prišli v Izrael iz raznih dežel, kulturnih kro­ gov in družbenih plasti. Zdaj jih zdru­ žuje hebrejščina in skupno delo. De­ lovne razmere knjižničarja in knjiž­ nice so trde, posebej še, ker si knjiž­ ničarji — vsi so volonterji — še niso izbojevali svojih pravic v skupnosti kibucov. Je pa knjižnica v kibucu sre­ dišče kulturnega življenja. 156