URN_NBN_SI_DOC-S9KJ4AL9

Sodobne tendence povezovanja šol in muzejev 149 in prenatrpanost učnih načrtov in predmetnih kurikulov v osnovnih in srednjih šolah. Če bi med šolami in muzeji obstajala dobra komunikacija, pa bi se morda dali tudi navedeni oviri laže reševati. Najprej se vprašajmo, kakšna in kolikšna je ta komunikacija že na primarni ravni. Kakšna je, na eni strani, seznanjenost muzejev (pri tem mislimo predvsem na kustose pedagoge, v kolikor jih muzeji sploh zaposlujejo in ki so odgovorni za izobraževalni del muzejskih nalog) z učnimi vsebinami šol in na drugi strani, koliko so šole seznanjene z vsebinami muzejskih zbirk. Muzeji lahko šole neposredno seznanjajo z vsebinami in programi svoje ustanove, lahko pa je ta stik posreden in splošen, po občilih javnega obveščanja. V obratni smeri lahko pobuda za obisk muzeja prihaja od pedagoga ali pa je dana od vodstva šole oziroma jih narekuje šolski program. V osnovnošolskih progra- mih so namreč predvideni obiski kulturnih ustanov nacionalnega pomena. Ven- dar to še ne zagotavlja, da sestavljalci teh programov predvidevajo, da se bodo učenci seznanili z bogastvom, ki ga ponuja določena zbirka, temveč obstaja upra- vičena bojazen, da gre tu bolj za seznanjanje učencev s specifično institucijo. Po- sebno so zaradi tega lahko prikrajšani specialni muzeji, ker obisk le-teh ni obve- zen in je zato odvisen od domiselnosti posameznih muzejev pri komunikaciji ali celo marketinškega postopka pri informiranju te ciljne skupine. Na drugi strani pa k realizaciji obiska šolske skupine v teh muzejih pripelje dovzetnost, osvešče- nost in ustvarjalnost pedagogov, ki znajo in želijo vsebine zbirk specialnih muze- jev uvrstiti v svoj pouk. “Šumi v komunikaciji” marsikdaj nastajajo zaradi nepoznavanja razvoja de- lovanja, stereotipnih predstav in predsodkov, ki jih imata ena ustanova do druge. Šole muzejem očitajo togost in elitistično naravnanost, muzeji pedagoge krivijo za nezainteresiranost in ozko razgledanost. Dejstvo je, da posamezne stroke ne spremljajo dovolj natančno razvoja drugih disciplin. Šola bi morala spoznati, da se muzeji razvijajo, modernizirajo, globalizirajo in uvajajo v svoje delovanje in predstavitev sodobne ter obiskovalcem prijaznejše, aktivnejše pristope. 2 Prav tako bi morali muzeji slediti šolskim reformam in razvoju edukacijskih ved. Tako v šolah kot v muzejih se v določenih primerih uveljavlja sprememba paradigme v prid transformacijskega pristopa, 3 kar pomeni kritiko tradicionalnih oblik in me- tod poučevanja oziroma tradicionalne muzeologije, natančneje kritiko storilno- stne šole (s prevladujočo frontalno obliko pouka, parcialnimi predmeti, kam- 2 Več o tem, kako se muzeji danes pluralizirajo po mestih in funkcijah glej: Mikuž, M. (2004). Pogledi na muzeje v dobi globalizacije . Ljubljana: ISH, Muzej novejše zgodovine. 3 S transmisijskim pristopom razumemo prenos znanja z učitelja na učence, s transformacijskim pristopom pa razumemo učenčevo aktivno predelavo pridobljenega znanja in informacij v smi- slu spreminjanja sebe - svojih pojmovanj in razumevanj sveta (muzejskih predmetov ali učnih vsebin pri posameznih šolskih predmetih). Več o tem glej Novak, B. (2003). Vpliv kurikularne prenove na transformacijo šole . V: Šolsko polje. L. XIV, št. 5-6, str. 101-124.