URN_NBN_SI_DOC-RWJHQQZ4

srca; iz srca pa je misel in beseda. Mati! Ce ukažete, da molim, molil bom; če ukažete, da se postim, postil se bom; ali ne ukažite, da to srce zamenim za kamen... (Odmor). Mati, vaša roka je v moji, ali mrzla je in se ne gane. Usmiljeni ste bili, kadar sem grešil; zdaj niste usmiljeni, ko mi je težko od tujega greha . . . Mati, na vaša usta gledam — o, ne besede; že na­ smeh bi me blagoslovil . . . o mati, bolj nego prej bi rad blagoslova in ljubezni . . . bolan sem in slab, be­ sede materine željan . . . o mati, nikar na pot, dokler me ne blagoslovite . . . (Odmor:) Usta so mirna, oko molči . . . Vstani popotnik, brez blagoslova! Jerman (od leve; vzame svečo, nese jo do pisalne mize; pogleda na steno, kjer visi razpelo). Tam si? Nikoli Še te nisem videl . . . pozdravljen mi, Nazarenec, zdaj te poznam, tebe in tvoje srce! . . . (Odpre miznico in vzame revolver.) Komu bi rekel zbogom? Kdo bi odzdravil, če bi ga pozdravljal? Materin glas (iz izbe). Franc! Lojzkin glas (od zunaj). Franc! Lojzka iz ozadja, v plašč ogrnjena. Jerman. Slišala si! Duša, dekle, žena! Daj, da naju blagoslovi! (Z njo proti levi.)