URN_NBN_SI_DOC-RWJHQQZ4

Župnik. Greh je bil, Jerman. Če za trenotek ali za tisoč let — Župnik. Greh je bil. Jerman. In da je bil tisti človek mojemu srcu nadvse drag . . . da je bila, recimo, moja mati . . . Župnik. Pokleknite nocoj in molite . . . Bog je kakor popotnik: željan je prijazne besede in jo povrne. Jerman. Še nazadnje, gospod, še to mi povejte: če bi zdajle pokleknil in molil - Župnik. Bi vam bilo odpuščeno. Jerman. In tisti trenotek bi bil povrnjen? Morda še devetkrat? Župnik. Bog je usmiljen. Jerman. Pa če bi jezik govoril, kar bi govoril, in bi v srcu ne bilo ne molitve, ne kesanja — Župnik. Bi vam ne bilo odpuščeno. Jerman. Bog je trd in pravičen: jezika ne mara, srce tirja. (Obadva v ozadje.) Župnik. Blagoslov na pot! In če bi vam srce olajšala ta beseda: (govori počasi) kakor ste vi storili, bi storil jaz, nevredni služabnik božji! (Župnik odide.) Jerman. Še trdi Bog je usmiljen, kakor je pra­ vičen. (Stopi na levo; sveča sveti izza zagrinjala.) Jerman (v izbi na levi). Mati! — Le enkrat še name poglejte, mati! Le eno besedo še recite, le enkrat se nasmehnite! (Odmor;. Pred vami klečim, glejte, mati; roke sem sklenil, glejte, mati! Le eno besedo, le en pozdrav! — (Odmor.) Mati! Storil sem, kakor je srce ukazalo; laži me niste učili; moje srce je od vašega 78