URN_NBN_SI_DOC-RWJHQQZ4

Mati (prinese čaja in peciva ter postavi na mizo). Malo je, ali sprejmite iz udanega srca. (Župnik se zahvali z rahlim poklonom, mati odide.) Župnik. Ne spominjam vas rad, kaj sem rekel in kako sem ukazal; ali poglavitno je bilo — ne za­ merite, beseda je le prispodoba —: da hlapec bodi hlapec in poslušen gospodarju. Jerman. Sprejel sem ta ukaz, kakor se je spo­ dobilo. Župnik. Prispodoba o hlapcu je lepa, toda ne­ razumljiva naglim in vročim ljudem, ki slišijo besedo, pa ne spoznajo misli. Jerman. Beseda je razločna; obrnite jo kakorkoli, zmirom je enaka. Župnik. Beseda je kakor ime človeka: prazen glas; lahko je ime svetnika, lahko ime nejevernika. Pa je tudi kakor cekin, na cesti najden: pametnemu bogastvo, razsipniku izkušnjava in greh. Jerman. Resnično vam povem, da se nisem ukvarjal s tako modrostjo. Župnik. Ko ste slišali besedo hlapec iz m o j i h ust, ste ugledali v svojih užaljenih mislih črno suknjo, rožni venec, procesije in bratovščine. Slišali ste ukaz, ki ga nisem dal. Bodi prispodoba dognana: kadar je hlapec dokončal svoj posel, pojdi v krčmo, ali pojdi kamorkoli, gospodar te ne vidi; edino glej, da mu v pijanosti žita ne povaljaš in hleva ne zapališ. Jerman. Če je res, kar slutim, bi rajši, da ni res. 46