URN_NBN_SI_DOC-PZZI57AJ
DUNAJSKA DVORNA KNJIŽNICA IN NJENI SLOVENSKI KNJIŽNIČARJI* Bruno Hartman Knjižnica je v nenehnem vzajemnem odnosu z ljudmi, ki jo snujejo, množijo in urejajo; bogatejša ko je, tehtnejše ko je njeno gradivo, bolj ko so duhovno gibki tisti, ki ga zbirajo in uporabljajo, večje ko je njihovo znanje, toliko plodovitejši je njihov vzajemni odnos s knjiž nico. Vse to velja tudi za avstrijsko nacionalno, nekoč dvorno knjižnico na Dunaju. O njej domneva dr. Josef Stummvoll, njen dolgoletni rav natelj, da je stara šest sto let.1 Gotovo sodi med najbogatejše srednje evropske knjižnice pa tudi med najpomembnejše velike knjižnice na svetu sploh. Zasnovana je bila kot reprezentančna knjižnica vladarske hiše Habsburžanov, a se je kasneje razvila v osrednjo državno knjiž nico; v tem svojstvu je v svojih fondih zaobsegla tako rekoč literarno in umetnostno ustvarjanje vseh narodov in dežel& avstro-ogrske mo narhije. Med svojimi dragocenostmi hrani tudi mnogo gradiva iz slo venskega kulturnega prostora. Od tega gradiva navedimo le Trubarjev abecednik in katekizem iz sredine 16. stoletja; kot edina ohranjena primerka štejeta med dunajske cimelije. Novejši fondi, ki so se v dvomi knjižnici zbirali od uvedbe obveznega primerka, sicer niso tako častitljivi, so pa vendar dragoceni. Novejše slovensko slovstvo (do leta 1918) je v avstrijski nacionalni knjižnici zbrano v tolikšnem obsegu kot le malokje, zlasti časopisje. Kljub globokim spremembam v svetu je današnja avstrijska nacionalna knjižnica (novo ime je dvoma knjiž nica dobila 6. avgusta 1922), čeprav so se njene razvojne možnosti predrugačile, še zmeraj sila pomembna za preučevanje slovenske pre teklosti. * Predavanje na mednarodnem kulturnozgodovinskem simpoziju v Mo- gersdorfu (Avstrija) 11. julija 1970.
RkJQdWJsaXNoZXIy