URN_NBN_SI_DOC-NNXJVNBL

Uvod Ko govorimo o muzejskih knjižnicah, se srečujemo z dvema strokovnima področjema - muzealstvom na eni strani in bibliotekarstvom na drugi. Tisti, ki jim je poverjeno delo v knjižnicah, prihajajo nehote v dilemo, kateremu od strokovnih področij naj se prilagodijo in katero od strokovnih področij je zanje pomembnejše. Že v začetku naj opozorimo, da so za delavca v specialni muzejski knjižnici enako pom em bni muzealstvo, bibliotekarstvo in še stro­ kovno področje, ki ga muzej pokriva, npr. zgodovina, arheologija, etnologija, umetnostna zgodovina itd. Tolikšna raznolikost v muzejskih knjižnicah nehote izpodriva osnovno knjižnično podobo sodobne specialne knjižnice. Muzejska knjižnica spada v osnovni delitvi knjižnic med specialne knjižnice. S p e c ia ln e knjižnice Specialne knjižnice so običajno manjše strokovne knjižnice, ki pokrivajo širša ali ožja strokovna področja. Njihova naloga je posredovanje relevantnih informacij, pridobivanje in obdelava gradiva in posredovanje tega gradiva zainteresiranim strokovnjakom. Nosilci specialnih knjižnic so lahko tudi muzeji. Muzejska knjižnica je namenjena določenemu krogu uporabnikov, znanstvenim in strokovnim delavcem enega muzeja ali večih muzejev. Krog uporabnikov pa se lahko poljubno širi, odvisno od ponudbe knjižnice in povezav med muzeji. Vsaka stroka, ki želi biti v toku dogajanja, posveča pozornost tudi podobi svoje specialne knjižnice. Razvita informacijska infra­ struktura je znak razvite družbe. Tvorci knjižnične p o d o b e Osnovno podobo vsake knjižnice lahko tvorijo že prostor, fondi, kadri in uporabniki. To so osnovni elementi vsake knjižnice, pri katerih lahko ugo­ tovimo, ali je njena podoba pozitivna ali negativna. a. Prostor Osnovni pogoj za normalno poslovanje knjižnice je ustrezen prostor, kar pomeni dovolj veliko površino, kjer lahko postavimo fonde v prosti pristop. Dostop do gradiva je osnovna zahteva IFLA, ki bi se je morale držati vse knjižnice na svetu.