URN_NBN_SI_DOC-M35DONOX

ne le zbujati veselje do knjige, ki naj bi bila samo za utešenje kulturne zabave. Nekatere šole, npr. na Igu, so takšne potrebe reformirane šole že dojele in zahtevajo knjižničarje-učitelje. Druge pa bodo pogrešile knjižničarja, brž ko bo kabinentni pouk prerasel otroške bolezni in ko bo na šolah zares, ne pa samo formalno zaživel. In tukaj bo pravo, najbolj zaokroženo in organsko izoblikovano delovno mesto diplomanta knjižničarskega oddelka PA. Prepričan sem, da ne bo prišlo ob profilu, kakršnega oblikuje PA, na naših šolah do težav, kakor jih imajo na Danskem, kjer dela v šolskih knjižnicah knjižničar, ki je sicer treniran za delo v pionirski in mladinski knjižnici, ob svojem treningu pa je zgubil posluh za delo na šoli, čigar specifičnost obstoji — malce para­ doksno povedano — v ustvarjanju kompromisov med predmeti, med inteligenčnimi stopnjam i in starostnim i aperceptivnostmi učencev pa še ne najmanj med ljudmi, med učitelji itd. Res predstavlja zahteva PA po dvopredmetnosti dokajšnjo obreme­ nitev učencev v času študija, res je tudi, da predmetniki in učni načrti niso povsem usklajeni s potrebam i knjižničarstva, vendarle dobi iz­ oblikovani diplomant PA takšno zaokroženo splošno izobrazbo in toliko specializirane strokovne, da bo od prvega dne uporaben v vsakem tipu knjižnice, kam or ga postavimo, in ima v drugem predmetu ter v peda­ goško psiholoških predmetih tisto občo in strokovno izobrazbo, ki ga usposablja za vsa dela s strankami, in mu zagotavlja pravilen odnos do družbe in posameznika pri delu. Večkrat sem slišal pri knjižničarjih pomisleke, češ da ima oddelek preveč značaj pedagoškega usposabljanja, saj tega bodoči knjižničarji ne bodo potrebovali. Pomislek je kratkoviden v dveh pogledih: 1. Naj­ številnejši potrošnik, da tako rečem, knjižničarjev bo v naši stvarnosti šola in ljudska knjižnica, tu in tam pa bo imel knjižničar opraviti naj­ več z mladino. Zato je zanj nujna pedagoško psihološka priprava. 2. Knjižnice, ki zahtevajo knjižničarja samo kot ozko specializiranega strokovnjaka v knjižničarskem delu, ne kažejo tolikšnega prirastka, da bi samo njihove potrebe omogočale obstoj samostojne knjižničarske šole. Če pa prim erjam predmetnike in učne načrte raznih bibliotekar­ skih šol (pri roki imam leipziškega, bratislavskega in kopenhagen- skega), vidimo vsepovsod, da so bibliotekarski predmeti tam samo to­ liko zastopani kakor pri nas ali pa še celo manj, da pa imajo prednost splošno izobrazbeni in pedagoško psihološki predmeti, čeprav seveda delno z drugačnimi poudarki kakor pri nas. V danski dveletni šoli (z obvezno enoletno prakso pred vpisom ter med prvim in drugim letom) zavzemajo danska književnost s svetovno in mladinsko ter tuji jezik ca 50 % vseh predavanj, psihologija in delo z mladino 25 %, za vse bibliotekarske predmete skupaj pa je predvide­ 21