URN_NBN_SI_DOC-M35DONOX

98 študenti, med njimi pa je prav gotovo nekaj takih, posebno med iz­ rednimi, ki verjetno ne bodo nikoli opravili diplome. Kljub temu je to kaj impozantno število, ki bi nam lahko delalo težko glavo, če bi raču­ nali s tem, da bodo vsi zaposleni v knjižnicah pri obstoječih delovnih mestih. Vendar moramo računati pri obeh oddelkih skupaj pri 54 red­ nih študentih, da pojde v knjižnice največ 35 študentov po diplomi, drugi pa se bodo drugače zaposlili. Nadalje omogoča dvopredmetna struktura študija na PA bodočim diplomantom knjižničarjem, da bodo lahko opravljali dvojno delo tako kot učitelji kakor kot knjižničarji in bo na njihovo dokončno opredeli­ tev vplivala delovna ponudba. V ozkih razmerah naše narodne resnič­ nosti je namreč to edini način, da bomo prišli do redno šolanih knjižni­ čarskih kadrov, ki bodo sčasoma začeli zamenjavati samo priučene in bodo s tem spremenili danes še prevladujoče mnenje, da je knjižničar­ stvo pravzaprav nedelo, nestrokoven hobby, v katerem ni za resno in upoštevanja vredno delo prim erne strokovnosti, da je sinekura, ki se ob njej knjižničar lahko izživlja v svojem privatnem delu. Res je, da je naporno delo knjižničarjev v zadnjih dvajsetih letih delno omajalo takšna naziranja, ki so prej veljala kar skoraj stood­ stotno. Toda vsa prizadevanja knjižnic, knjižničarske organizacije in knjižničarjev kakor tudi vse opravljeno vidno delo niso mogli docela izkoreniniti takšnih predsodkov, ker so pač rezultat generacijskih na- ziranj in vrednotenj, ki so bila utemeljena v tem, da je bil knjižničarski poklic vedno samo priučen in naslonjen na študijske dosežke, pridob­ ljene zunaj knjižničarjevega delovnega področja. Z ustanovitvijo knjiž­ ničarskega oddelka na PA pa je bilo knjižničarstvu tudi formalno pri­ znano mesto med kulturno-vzgojnimi poklici, kakor je bilo nekako pred sto leti priznano učiteljskemu poklicu. S tem pa seveda še ni vse storjeno. Strem eti bo treba, da se bo zahteva po strokovnosti, pridobljeni z rednim šolanjem, začela odločno postavljati povsod, kjer bo treba poslati v knjižnico delavca. Posebno velja to za šolske knjižnice, kjer je kar udomačena praksa, da je knjiž­ ničarski posel samo mašilo ali pa izhod v sili, nekakšna socialno zavaro­ valna oblika in notranja rezerva. Reforma šole je z reformo učnega na­ čina bistveno posegla tudi v delovanje šolskih knjižnic, ki so bile do­ slej samo bolj ali manj izoblikovan odtenek pionirske in mladinske knjižnice ljudskega tipa. Iz tega izvirajo vedno znova pojavljajoče se težnje, da bi združevali šolske knjižnice z ljudskimi, kar naj bi prve finančno podprlo, drugim pa poživilo delo. Tesna povezava šolske knjižnice z učnim programom in pulziranjem učnega procesa na šolah bo nujno pripeljala šole do tega, da bodo iskale knjižničarje, ki bodo znali hkrati pravilno ocenjevati potrebe pouka in 20