URN_NBN_SI_DOC-LZZ0ATBC

Uvod Prednostim, ki jih je vpeljava in dokončna uveljavitev računalniške obdelave podatkov prinesla v vse vrste knjižnic, seveda ne gre oporekati. Celo več. Lahko trdimo, da so se knjižnice in knjižničarji dokaj hitro vključili in si prisvojili dobršen del novosti, povezanih z računalništvom. Razlogov za to seveda ne gre iskati v kaki izrazitejši "osveščenosti" bibliotekarjev, knjižničarjev, bibliofilov in vseh ostalih, ki tvorijo široki spekter naše stroke, marveč so sad objektivnih, konkretnih potreb vsakdanjega opravila. Za vsako knjižnico predstavlja prihod računalnika pravo "odrešitev" in dolgo pričakovani dogodek; čudežni stroj, ki nas bo rešil dolgotrajnega tipkanja (ali ste že opazili, s kakšno veščino knjižničarjevi prsti udarjajo po tipkovnici ?), fotokopiranja, dolgotrajnega in enoličnega razmnoževanja podatkov, pa še abecednega razvrščanja v kataloge, da o iskanju podatkov, urejanju dokumentacije, izposoji itn. niti ne govorimo. No, ko se prvotni entuziazem poleže, ostane knjižničar z računalnikom sam, na zaslonu pa se vrstijo vprašanja in večinoma novosti, ki jih na prvem seminarju računalništva ali celo na nadaljevalnem tečaju, ni bilo srečati. Sicer pa v vsaki "hiši" obstaja strokovnjak za računalniške zadeve, ki kar rad priskoči na pomoč in večinoma zlahka reši vsako zadrego, vendar se le-te neprestano vrstijo, zlasti v primerih, ko se knjižničar malo opogumi in zaide v še neraziskane vode novih menijev, podmenijev, DOS... Večje težave pa se začnejo, ko prijatelja - računalniškega mojstra - ni pri roki, ali smo mu z nenehnim povpraševanjem po pomoči in pojasnilih postali kar nadležni, da se nas polagoma izogiba; najhuje pa je, ko nam niti ta "prijatelj" ne more več pomagati, kajti že preveč smo zašli v programu, katerega vprašanja so sedaj malce preveč strokovno usmerjena tudi za našega prijatelja, ki mu ponavadi kratice AIK, ISBD in podobni 'bibliotekarski" iznajdki kaj malo pomenijo. V tem trenutku naj bi nam priskočili na pomoč pisni priročniki, vendar je njih konzultiranje zelo dolgotrajno in težavno, večinoma nam lahko pomagajo šele, ko smo že prebrodili začetniške težave. Kljub vsemu prizadevanju in entuziazmu ostane sleherni knjižničar (čast izjemam !), ampak ne samo knjižničar, temveč gotovo vsak človek, ki se poskuša prilagoditi vdoru računalnika na njegovo delovno mesto, nekoliko nezaupljiv do vsakovrstnih novotarij. Še več, vkolikor nam uspe obvladati en program, se s tem brž zadovoljimo in nas novosti (te pa vsaka verzija prav gotovo prinaša) ter obljubljene izboljšave kaj malo pritegnejo; prvi primer nas je pač že dobro izučil. Pričujočega zapisa ni napisal strokovnjak za računalnike, pač pa bibliotekar, ki na nekem programu (konkretno CDS/ISIS) vsakodnevno dela. Pobudo za ta spis je neposredno sprožil sicer odličen članek (Musek Matjaž: MIKRO CDS/ISIS: razvoj, uporaba in interakcija s standardi COBISS - MICRO _ Q CDS/ISIS, v Knjižnici 36, 3/4, str. 7-39, Ljubljana 1992), naš namen pa je / O