URN_NBN_SI_DOC-JW3DSYQK

8 Šolska kronika • 1–2 • 2014 Uvod Branko Reisp, avtor prve znanstvene monografije o polihistorju Janezu Vajkardu Valvasorju (1641, Ljubljana–1693, Krško), osrednji znanstveni osebnosti 17. stoletja na Kranjskem, je poudaril, da polihistor po končani jezuitski gimnaziji v Ljubljani ni nadaljeval s študijem na univerzi. 1 Končal je samo gimnazijo, tj. jezuitske »nižje štu- dije« ( studia inferiora ), najvišjo šolsko stopnjo, ki jo je bilo tedaj v kranjski prestolnici sploh mogoče doseči. Višji študiji ( studia superiora ) so se namreč pri ljubljanskih jezu- itih začeli šele v prvih letih 18. stoletja, že po Valvasorjevi smrti. 2 Lahko bi rekli, da je šel Janez Vajkard po poti večjega dela svojih plemiških vrstnikov in tako po formalni izobrazbi ni odstopal od povprečja. O njegovem šolanju je nasploh malo znanega, vse, kar je bilo doslej moč dognati, pa bomo v nadaljevanju umestili v širši kontekst izobraževanja na Kranjskem sredi 17. stoletja. Neznanke o polihistorjevem elementarnem šolanju O otroštvu Janeza Vajkarda Valvasorja in njegovem šolanju vemo le toliko, koli- kor je izpričal sam. Otroška leta je večidel preživel na Valvasorjevem rodbinskem gradu Medija pri Izlakah, vsaj deloma pa tudi v Ljubljani. V Slavi vojvodine Kranjske (1689) omenja en sam dogodek iz otroških let, zato ne preseneča, da v svojem monumental- nem enciklopedičnem delu o rodni deželi ni nikjer omenil, kje je nabiral prvo šolsko učenost . 3 Spoznanje torej ne preseneča, bilo pa bi tudi več kot nenavadno, ko bi o tem obstajal pisni vir. Prav zanemarljiva je možnost, da bi se ime Janeza Vajkarda pojavilo na kakšnem seznamu učencev katere od javnih ali zasebnih šol v Ljubljani. Računati je mogoče kvečjemu z najdbo ego-dokumenta, v katerem bi se razkril kak domači učitelj pri Valvasorjevi družini. Nedavno je denimo prišlo na površje ime duhovnika in učite- lja pri njegovem generacijo starejšem bratrancu Janezu Krstniku Valvasorju v Zavrhu pri Svibnem, in sicer prav iz druge polovice štiridesetih let 17. stoletja, ko je Janez Vajkard dorasel za šolo. 4 Ugotovitev je pričevanjska z vidika analogije. Tako kot je na 1 Reisp, Kranjski polihistor , str. 78. 2 Ciperle, Jezuitski učni program, str. 160, 164–166, 174. 3 Golec, Valvasorjev izvor (3. del), str. 27–28. 4 Ob vizitaciji štajerskega dela ljubljanske škofije leta 1652 je duhovnik Tomaž Soller povedal, da je kot sacelan (grajski duhovnik) in domači učitelj dve leti služboval »pri gospodu Valvasorju v Zavrhu« ( apud Dnum Valvasor [...] in Neydorf ). Soller, doma iz Kranja in med vizitacijo vikar v Šentilju pri Velenju, je izpričal, da tam službuje drugo leto, prej pa je bil šest let na Svibnem, in sicer najprej dve leti na župniji, nato z dovoljenjem škofa sacelan in domači učitelj pri gospodu Valvasorju v Zavrhu ( in Scharffenberg 2 annis , apud Dominum Valuasor ut licentia ordinarii 2 annis fuit sacellanus et iuuentutis perceptor in Noydorf ad instantiam eiusdem Domini Valuasor, servivit 2 annis ), in nato spet dve leti na svibenski župniji, kamor se je vrnil, ker ni imel (škofove) odpustnice (za dlje kot dve leti) (NŠAL, NŠAL 100, KAL, fasc. 52/9, pag. 48, med 4. in 6. 11. 1652). Sollerjevo službovanje v Zavrhu spada torej v čas med letoma 1646 in 1648.