URN_NBN_SI_DOC-HFZ7EW5E

14 M. Abe: Inventory of Library Collections: Introductory Overview , 13–39 Library, 58 (2014) 4 1 Uvod Namen inventure knjižničnega gradiva je ugotoviti, ali je zbirka oziroma knjižnična zbirka v primerjavi z evidencami o zalogi knjižničnega gradiva oziroma zbirki na poli- cah enaka in usklajena z njo. Se pravi, da je inventura redno fizično preverjanje gradiva, ki ga pridobi in ima knjižnica (Sridhar, 1991). Bibliotekarski terminološki slovar inventuro definira kot sistematično popisovanje knjižnega gradiva na določen dan z ugotavljanjem razlik v primerjavi s stanjem v knji- žničnih evidencah, tj. v inventarni knjigi, katalogu, evidenci izposojenega gradiva. Kot sinonima predlaga popis knjižničnega fonda in popis knjižnične zbirke; prim. inventu- rni popis, revizija (Kanič, 2009). Inventura knjižnične zbirke je postala pomemben in nujen del knjižnične administra- cije, zlasti takrat, ko so se knjižnice razvile in pridobile relativno veliko število knjig, ki so bile uporabnikom dostopne v prostem pristopu. Z vedno večjo zalogo gradiva in večanjem knjižničnih zbirk je bilo gradivo na knjižničnih policah nemogoče določiti le s hitrim pogledom na police, s katerim bi se ugotovilo, ali knjige obstajajo ali manjkajo. V tej zvezi se je začelo tudi strokovno razpravljati, kako naprej; na podlagi tega se je razvilo novo področje, ki se imenuje popisovanje gradiva ali pregled stanja oz. inven- tura knjižničnega gradiva (Sridhar, 1991). Danes si večina knjižnic ne more privoščiti, da bi uporabnikom zaprla vrata in izvajala delno inventuro – s tem se podaljša popisovalni postopek, ki se osredotoči le na del celotnega gradiva v knjižnici, npr. skladišča, na določene vrste gradiva (samo serijske publikacije) ali pa na gradivo, ki je v prostem pristopu. Inventura je sestavljena iz preverjanja knjižničnega gradiva na policah, s seznamom iz računalniškega kataloga ali inventarne knjige ali po seznamu postavitve/signature gradiva, pri čemer se ugotavlja dejansko razpoložljivost gradiva in poskuša uskladiti katalog z dejanskim stanjem. Knjižnično gradivo, ki manjka na polici, je treba preveriti in ugotoviti, kje je – ali ga ima nekdo izposojenega; ali je še vedno v obdelavi; ali ima mogoče drugo signaturo/postavitev, ki ni bila popravljena; ali je v knjigoveznici. Če se ugotovi, da je gradivo dokončno izgubljeno, se označi kot »inventarni manko« oz. »inventurni primanjkljaj«. Manjkajoče gradivo se bodisi zamenja z novim ali pa se ustrezno označi v knjižničnih evidencah, se pravi, da se odpiše oziroma napiše, da je izgubljeno (če se ga morda kdaj v kasnejšem obdobju najde).