URN_NBN_SI_DOC-EW6ASR2Y

vsem navznoter, v nadrobno notranje delo, medtem ko vzajemnega vpli­ vanja med bralci in knjižnico, kakršno poznamo dandanes, ni bilo. Bolj ko se je krepila misel, da so knjižnice eminentno vzgojno in izobraževalno sredstvo najširših družbenih plasti, bolj so morale knjiž­ nice iskati nove in nove prijeme, da bi z bralci ali potencialnimi bralci ustvarjale kar najbolj neposreden stik, jih vezale nase in jim širile ob­ zorje. Eno izmed sredstev za takšen neposredni stik so postale knjižne razstave, ki so jih začele prirejati vse vrste knjižnic, seveda vsaka v okviru svojega delovnega obsega in področja. Velike knjižnice, zlasti nacionalke, ki so sprva uredile stalne raz­ stave dragocenejših fondov (za take se ogreva tudi Milkau), so nato prešle na reprezentativne tematske razstave, tem pa so sčasoma pri­ družile še vrsto občasnih, manjših razstav, za katere so mogle najti dovolj ustreznega gradiva tudi iz svojih posebnih zbirk. Knjižne razstave v knjižnicah so postale polagoma takšen inte­ gralni del knjižničnega delovanja, da imajo vse v današnjem času zgra­ jene knjižnične stavbe poseben razstavni prostor, ki po razsežnosti sodi med največje v novi knjižnici. Pri nas v Sloveniji smo o knjižnih razstavah načelno spregovorili leta 1960. Takrat je dr. Mirko Rupel v članku Posebne naloge narodnih knjižnic in njih pomen za znanstveno delo (Knjižnica 1959, str. 10) iz­ recno navedel razstave kot sredstvo, ki naj napravi bralcu knjižne zbirke dostopnejše. Zanje se je vnemal predvsem zato, da bi z njimi propagirali zaklade naših knjižnic in ljudi spodbujali, da bi jih upo­ rabljali. še odločnejša in določnejša je v tem pogledu Resolucija zborovanja slovenskih knjižničarjev v M ariboru 22.—23. oktobra 1960, zato navajam ta del v celoti: »Tudi pokrajinske študijske knjižnice naj bi se močneje vključile v aktualna reform na prizadevanja v naši kulturni in vzgojni politiki in kar najbolj sodelovale s šolskimi in izvenšolskimi kultumovzgojnimi institucijami pri razširjanju splošnega in strokovnega izobraževanja. Tu bi kot množično vzgojno sredstvo dobro služilo prirejanje občasnih tem atskih razstav, kakršne ponekod že z uspehom prirejajo. S pre­ usm erjanjem svoje dejavnosti v to smer se bodo bolj popularizirale in afirmirale kot dragocene zakladnice znanja in vzgoje, kar jim bo po­ sredno koristilo pri premagovanju drugih njihovih funkcionalnih težav.« Zdi se, da sta Ruplovo priporočilo in omenjeni del resolucije pod- netila slovenske študijske knjižnice. Te so se v naslednjem obdobju in­ tenzivneje lotile prirejanja razstav. Kajpak moramo pa tudi upoštevati, da so se slovenske študijske knjižnice do takrat komajda organizacij­ sko in vsebinsko utrdile do tiste mere, ki jim je omogočila, da so razširile in poglobile tudi tovrstno delo.