URN_NBN_SI_DOC-E1EFM771

volje da m arsikaj storiti. In tu d i to vemo, da je bilo dosti že sto rje ­ nega. No, saj bo šlo.« — N asm eh in škljoc p a konec. O dločena sem, da pri naslednjem b ralcu začnem z vzgojo. V stopi d ija k in pravi: »Sosedovo M icko bi vzel.« P rijazn o popravim : »Zupanovo, ne?« »Nak, Sosedovo,« p ravi. »Tako je re k el tovariš.« Pogledam na spisek, ki ga drži v roki in počasi razberem : »Sosedova Micka«, in spodaj: »Zupanov sin«. »Napačno si prepisal,« m u pravim . »Eno je Z upanova M icka in drugo Sosedov sin.« »Eh, saj je vseeno,« mi pravi. »Samo eno bom vzel. Do ju tri m oram čtivo oddati.« No ja, pač en hud p rim er, si rečem . G re že drugi. Lepo vzgojen, saj pozdravi in p rijazno povpraša, ali im am o »M artina K rp a n a Če­ derm aca«. Z ijam v n jeg a in si m islim : »O, H um er, pom agaj!« Potlej zberem dobro voljo in rečem : »Im am o M artin a K rp an a, pa tu d i K ap lan a M artin a Č ederm aca. O boje je za čtivo. K atero boš vzel?« »D ajte tisto, ki je bolj drobna,« odloči, se potlej lepo poslovi in odide. Sesedem se n a stol in si m islim : prepozno je to. T reb a je začeti z vzgojo že davno prej. In glej, kot naročeno: skozi v ra ta vstopi tovarišica, za njo pa iskalci zn an ja iz m ale šole. R azveselim se jih kot o trok d arila. P o ­ kažem jim slikanice, jih povabim , naj si vsaj preko to varišice izpo­ sojajo knjige, in potlej še ponudim , naj si k a r sam i postrežejo in vlečejo s polic. P a prid e eden: »Tovarišica, kaj pa piše v tej knjigi?« »Tu piše,« m u pravim , »zakaj im ajo čuki tako velike oči.« In vsem skup aj n a h itro povem , da so čukci predolgo poslušali p ra v ­ ljice, ki jim jih je p rav il očka, in od začudenja so jim ostale velike oči. Za konec sem še poučna: »Veste, čuki im ajo zares velike oči.« »A tako kot ti,« se oglasi debelušnež in pokaže na m oja očala. S p et se sesedem , k e r mi p ad e n a pam et, da im a večina kn jižn ičarjev — tak e oči. K n již n ic a *'4(1980)1-4 149