URN_NBN_SI_DOC-C4NDSWLM

37 Vovk, D.; Badovinac, B. Pregled organiziranosti knjižničnih storitev za slepe in slabo- vidne v izbranih državah V pričujoči analizi smo kot sinonime uporabili bolj uveljavljene izraze, in sicer slepota in slabovidnost ter zmanjšana sposobnost branja , v primeru razločevanja smo na to posebej opozorili. Naslednji terminološki problem se nanaša na poimenovanje gradiva in z njim povezanimi tehničnimi pripomočki. Uporabili smo izraz gradivo v alternativnem formatu , ki se po Iflinih smernicah nanaša na termin alternativni format gradiva (ang. alternative/accesible format) in poimenuje format gradiva, ki osebi z zmanjšanimi bralnimi sposobnostmi posreduje vizualne informacije. Primeri so: brajica, zvočni zapis, povečan tisk, zvočni opis slike in dogajanja oziroma opisni videoposnetki ter elektronsko besedilo (Kavanagh in Christensen, 2010, str. 85). Posebej v elektronskem okolju je za pregledovanje gradiva nujna uporaba opreme za prilagojeno branje, ki jo lahko uvrstimo v sklop termina prilagojene tehnologije (ang. adaptive/accessible technology). To so tehnične naprave ali sistemi, ki povečajo funkcionalne sposobnosti ljudi z zmanjšano sposobnostjo branja. Uporabljajo se tudi izrazi: dostopna tehnologija, dostopne naprave ali prilagojene naprave. Primeri prilagojene tehnologije so brajeva vrstica, programska oprema za branje z zaslona itn. (Kavanagh in Christensen, 2010, str. 89; Katalog, 2010). Opozoriti je potrebno tudi na razliko med izrazoma specialna knjižnica in specia- lizirana knjižnica . Prvi termin je v slovenskem okolju zelo dobro uveljavljen, saj gre za knjižnico, ki lahko deluje v okviru gospodarske organizacije, združenja, raziskovalne organizacije, muzeja in je namenjena uporabnikom iz lastne ustanove, najpogosteje so njihove zbirke omejene na določeno strokovno/ znanstveno področje. Izraz specializirana knjižnica , ki ima nekoliko neroden sinonim »knjižnica za posebne vrste bralcev«, pa po Bibliotekarskem terminolo- škem slovarju pomeni knjižnico, ki je namenjena splošni vzgoji, izobraževanju, kulturi in razvedrilu posebnih skupin uporabnikov (npr. mladinska, bolnišnič- na, zaporniška knjižnica, knjižnica za slepe, za turiste …) (Kanič et al., 2010). Slednja definicija je lahko izredno pomembna pri oblikovanju modela knji- žničnih storitev za osebe z zmanjšano sposobnostjo branja, saj ima posamična knjižnica za slepe in slabovidne isto poslanstvo in naloge kot splošna knjižnica in jo zato lahko v slovenskem prostoru vključujemo v mrežo splošnih knjižnic. Vendar smo v pričujoči študiji uporabili termin specialna knjižnica, ki se na- naša na oba pojma. Odločitev izhaja iz dejstva, da obstajajo različni knjižnični sistemi in tipologije knjižnic, pokazala se je jezikovna ovira (npr. angleško govoreče okolje teh dveh terminov ne razlikuje), velik problem pa je bil tudi nedostopnost podatkov zajetih držav, zato smo poskušali opredeliti vsaj status oziroma tip knjižnic.