URN_NBN_SI_DOC-C4NDSWLM

35 Vovk, D.; Badovinac, B. Pregled organiziranosti knjižničnih storitev za slepe in slabo- vidne v izbranih državah na lokalnih potrebah in bo vključeval izkušnje oziroma dobre prakse drugih držav, je bila izvedena eksplorativno-primerjalna študija, s katero smo preučili modele oziroma pristope k organizaciji knjižnične dejavnosti in storitev za slepe in slabovidne v izbranih državah. V pričujočem članku smo v ta namen predstavili strnjene, a dopolnjene rezul- tate primerjalne analize, ki so bili vključeni v prej omenjeni študiji. Raziskavo smo omejili na knjižnično dejavnost za slepe in slabovidne v specialnih in deloma splošnih knjižnicah, osredotočili smo se predvsem na države v evrop- skem prostoru. V raziskavi smo povzeli osnovna zakonodajna in strokovna izhodišča, status in mrežo knjižnic, odgovornost države in načine financira- nja, izgradnjo in dostopnost knjižničnih zbirk. Izpostavili smo tudi nekatere trende s področja knjižničnih storitev za slepe in slabovidne, ki so predvsem odraz uvajanja informacijsko-tehnične podpore. Skozi študijo se je izkazalo, da terminološke odločitve bistveno vplivajo na razumevanje obravnavanega raziskovalnega problema ter organizacijo knjižnične dejavnosti in storitev, zato ta aspekt predstavljamo najprej. 2 Terminološke dileme Prvotni namen študije je bil, zajeti skupino uporabnikov oziroma potencialnih uporabnikov, ki imajo formalni status slepe oziroma slabovidne osebe. Ta tako imenovana medicinska definicija Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) 1 , ki jo države, med njimi tudi Slovenija, najpogosteje prevzemajo, se je pri študiji izkazala za omejeno. Potrebno se je zavedati, da obstaja več različnih oblik zmanjšane zmožnosti uporabe konvencionalnega oziroma tiskanega gradiva, skupina potencialnih uporabnikov pa je izredno razpršena ter interesno, ge- neracijsko in izobrazbeno diferencirana. Številna poročila opozarjajo posebej na starejše osebe, ki so največja in najhitreje rastoča skupina potencialnih uporabnikov gradiva v alternativnem formatu (Kavanagh in Christensen, 2010, str. 33 – 38). Tako vse večjo veljavo pridobiva knjižnična dejavnost za slepe in slabovidne v zahodnih, razvitih državah, ki že občutijo posledice staranja prebivalstva. Poleg demografskega trenda imajo močan vpliv tudi gibanja za enakopravnost in posledično težnja po konvergenci med videčimi ter slepimi in slabovidnimi. Poudarja se razvoj modelov, ki bodo uporabnikom omogočali dostop do storitev na že obstoječih javnih mestih, zlasti v splošnih in šolskih knjižnicah. 1 Slepoto in slabovidnost obravnava glede na odstotek ostanka vida in zoženost vidnega polja, ne pa glede na odstotek telesne okvare. Uporabljajo jo mnogi pravni predpisi in ločuje pet skupin. Prvi dve kategoriji se nanašata na slabovidnost, tri kategorije pa definirajo stopnjo slepote (Kodrič - Dačić et al., 2010, str. 8–9).