Kazalo_1.pmd

16 strokovnim delom postavila temelje sodobnemu razvoju knjižničarstva. Poudar- jala sta svobodno uporabljanje knjižnic in knjig kot vira informacij za znanstveno delo, sistematično oblikovanje knjižničnega fonda s temeljnimi deli z vseh stro- kovnih področij, strokovno ureditev knjižnic in obdelavo knjig za knjižnične kata- loge, vsakomur odprt dostop v knjižnico in do knjig ter pomembnost položaja knjižnic v družbi in skrb ustanoviteljev za njihovo stabilno poslovanje. K uvel- javljanju knjižničarstva in razvoju bibliotekarske stroke pa so prispevali tudi nekateri drugi avtorji sočasnih del o knjižnicah, kot npr. P. L. Jacob (Traicté de plus belles biblioth è ques publiques, 1644), J. Dury (The Reformed Library Keep- er, 1650), J. H. Hottinger (Bibliothecarius quadripartitus, 1665) ter avtorji sploš- nih in specialnih bibliografij (C. Gesner, 1545; Van Beughem, 1688; J. Trittheim, 1494, 1495; J. Pits, 1619; G. W. Panzer, 1793, idr.) oziroma enciklopedij (od P. Skalića, 1559, do D. Diderota in J. R. d’Alemberta, 1751). Širšo dostopnost do knjižničnih fondov in strokovno organiziranje javnih knjižnic so pospeševale tudi prosvetljenske reforme v posameznih državah in družbeni premiki ob sekularizaciji fevdalnih oziroma cerkvenih posesti, fran- coski meščanski revoluciji, prebujanju nacionalne zavesti med narodi in ob nas- topajoči družbeni socialni preobrazbi. V strokovno poslovanje knjižnic pa je ob koncu 18. stoletja s svojimi ukrepi prvič posegla tudi država. Po svetu najbolj odmevni so sicer bili ukrepi francoske revolucijske oblasti v letih 1789-1798, ki so uveljavljali pojem in vlogo nacionalne knjižnice, vlogo knjižnic v državni izobraževalni politiki in vrsto navodil za strokovno delovanje knjižnic. Vendar velja za prvi in najstarejši državni ukrep na področju knjižničarstva v Avstriji sprejeto navodilo iz leta 1778. Ob takrat potekajoči sekularizaciji so podržavljene samostanske knjižnice prepuščali knjižnicam univerz in licejev ter novoustanov- ljenim javnim deželnim študijskim knjižnicam. Sprejeta državna instrukcija je bila namenjena vsem univerzitetnim in licejskim knjižnicam in je obsegala ob- vezna navodila o razvrščanju knjig, o njihovi postavitvi in signiranju, o izdelavi knjižničnih katalogov (osnovni avtorski, akcesijski, sistematski, stvarni, poseb- ni) ter o dostopnosti in uporabi knjižnice. Instrukcijo za vse univerzitetne in licejske knjižnice (Instruktion vorgeschrie- ben für alle Universitäts- und Lycealbibliotheken) je predpisal dekret dvorne štu- dijske komisije štev. 628 z dne 30. aprila 1778. Za njenega avtorja velja takratni predstojnik dvorne komisije Franz Stephan Rautenstrauch (rojen 26. 7. 1734 v kraju Platten pri Jachynovu v Češkem Rudogorju, umrl 30. 9. 1785 v kraju Egger na Madžarskem; torej ne Stephan Rautenbach, roj. 1785, kot navaja J. Dolar, Spomin človeštva, Lj. 1988, str. 347). Bil je teolog, benediktinski menih in od leta 1773 skupni opat samostanov v Břewnowu (pri Smichovu) in Braunavu. Kot učitelj cerkvenega prava jožefinske usmeritve je bil od leta 1774 študijski direk- tor teološke fakultete v Pragi in od leta 1775 tudi teološke fakultete na Dunaju. Leta 1777 je postal direktor prenovljene Univerzitetne knjižnice na Dunaju (njen stari fond je prešel v Dvorno knjižnico), ki je ob sekularizaciji prevzela knjižnične