URN_NBN_SI_DOC-ALQKYET3

461 Poročila in ocene sprejetem delu gostujočih tujih učiteljev. S prispevkom v angleščini že v prvem zborniku ga je vpeljala Sue Brems, ki z njim sodeluje tudi tokrat, vendar z majhno, a bistveno razliko: Takrat ga je urednik s povzetkom v slovenščini vsaj malo približal angleščine neukim bralcem, tokrat pa je to izostalo, čeprav ne verjamem, da zbornik takšnih nima več. Za svoj pogled na sodobne oblike šolskih prizadevanj so dobili prostor še drugi pedagoški delavci, npr. Gordana Rostohar z razglabljanjem, kako doseči že od nekdaj znani in spet sodoben cilj o sodelujočih razrednih skupnostih z neizogibno poglobljeno vlogo razrednika. V sklepnem delu tega sklopa Bernarda Ravnikar podaja kratko poročilo (Gaudeamus igitur) o resnično zavidljivih dosežkih brežiških dijakov pri leta 1994 vnovič vpeljani maturi, pač na podlagi njihovega znatno nadpovprečnega števil zlatih maturantov, torej tistih, ki so od 34 možnih zbrali najmanj 30 točk. Škoda le, da pri tem ni ločila tistih najbolj zlatih z vsemi možnimi točkami od navadnih odličnih s točkami v navedenem razponu, saj je tudi tistih prvih daleč več od povprečja slovenskih gimnazij. S tem se le še bolj potrjujejo v naših besedilih večkrat prebrane presoje, da Gimnazija Brežice spada med najboljše v Sloveniji. Šola se upravičeno kiti tudi z obsežnimi dodatnimi dejavnostmi, kakor beremo v mentor- skem poglavju Z mladimi smo blizu sreče – Sodelovanje v projektih. Pri tem očitno še najbolj izstopata projekta Delo mladih raziskovalcev (Mirna Malus) in Projekt Sveta Evrope (Zlata Hribernik). V slednjem zvemo še kaj več od mentorskih učiteljev v prispevkih Od tradicije k vrednotam (G. Rostohar), Sokrates v šoli – Comenius (Marija Plut, ki piše tudi o evropskem oddelku na šoli) ter Unesco na Gimnaziji Brežice (Mateja Raušl). Lep dokaz o uspešnem so- delovanju učečih in učečih se osebkov je poročilo o sodelovanju s Francijo, ki so ga učitelji hvalevredno prepustili dijakom. No, ti so prav tako zmogli kratek razdelek Tudi v gimnaziji je lahko lepo. Ker sta pesniško naslovljena razdelka Živimo spomine in se spominjamo življenja ter Gimnazija – zakladnica idej in življenjskih izkušenj le dolga seznama vseh v maturantskih razredih vpisanih dijakov od najstarejšega do najmlajšega letnika (pri čemer bi rekel, da bi bilo ustrezneje zapisati samo tiste, ki so zares opravili zaključno obliko šolanja) ter učiteljev in ravnateljev šole od leta 1945 do leta 2005, smo se že približali zadnjemu delu naše lepo oblikovane in z odličnimi največkrat celo barvnimi, a ponekod žal pomanjkljivo dokumenti- ranimi poslikavami opremljenega zbornika. Vsekakor pa bi bil moj zaključek lepši, ko si šola tu ne bi bila privoščila komaj verjetnega spodrsljaja, da ni niti ravnateljem in kaj šele učiteljem privoščila več kot nujne preglednice, kdaj so tu delovali oziroma kaj so kdaj poučevali. Nekaj takega velja še za čudaško odpoved kazalu, ki zelo otežkoča gotovo potreben vpogled v vsebi- no knjige. S tem skoraj odvečnim neprijetnim občutkom zapiram to zares lepo knjigo z željo, naj brežiška gimnazija še naprej tako zgledno skrbi za spremljanje svoje zgodovine – če se le da, brez navedenih pomanjkljivosti. Franček Lasbaher