URN_NBN_SI_DOC-ALQKYET3

460 Šolska kronika • zbornik • 2 • 2006 profesor Tone Tasič in to tako, da njihovega zbornika ne moremo kar enostavno primerjati s podobnimi iz drugih šol. Svoje strnjene zgodovine namreč sploh niso pisali, namesto tega pa so odraz tako rekoč celotne dobe prikazali s številnimi krajšimi prispevki predvsem učiteljev na podlagi izkušenj v lastnem pedagoškem delu. Poleg njih je nekaj strani izpisalo sorazmer- no majhno število učencev. Vsekakor pa pravi vpogled v celotno življenje in delo brežiške gimnazije ni mogoč, če ne upoštevamo obeh knjig. Toda o prvi naj tu napišem še to, da je šolo lepo umestila v posavski prostor, in navedem samo tisti urednikov vsebinski delež, ki ga je namenil verjetno najusodnejšemu vprašanju socialističnega obdobja – političnemu vsilje- vanju idejnosti pouka, ki bi morala spodriniti klasično vrednoto šolstva, da brez nazorskega vsiljevanja, vendar skladno z latinsko angleškim pojmom education in nemškim Bildung daje znanje, oplemeniteno z vzgojnim odnosom med učencem in učiteljem. Letošnji zbornik je dvajset strani obsežnejši od svojega predhodnika. Uredila ga je ravna- teljica Stanislava Molan. V kratki Besedi uredništva poudarja, da je novi zbornik oblikovno in vsebinsko nadaljevanje prejšnjega. Torej imamo tudi tu lepo množico prispevkov, iz katerih spet najbrž dovolj celostno doživljamo življenjski utrip novejšega obdobja. Ta pa je lahko časovno naravnan tako, da osvetljuje celo začetno obdobje gimnazije in bi torej bolj sodil v prvi zbornik. Seveda je takšno razmejevanje dejansko nepotrebno že zaradi tiste celote, ki jo neizogibno se- stavlja ves pretok iz preteklosti v sedanjost. Opazno ali ne, vse se prepleta v skupek osmih širših sklopov, sestavljenih iz manjšega ali večjega števila posameznih na novo naslovljenih prispevkov. Zlasti zanimiv je uvodni sestavek začetnega razdelka Gimnazija Brežice – osredek kulturnega dogajanja univerzitetne profesorice Brede Pogorelec z naslovom Brežice – skica vtisov, ki nam pove veliko več, kakor obljublja, saj izvrstno prikazuje bistvo 50. let prejšnjega stoletja ne le tam, marveč v celotni družbi. S tega stališča gre za najpomembnejši in najobsežnejši zgodo- vinski zapis v naši knjigi. Vse ostalo so le dobrodošle dopolnitve, zlasti spis Jožeta Škofljanca o nemajhnem večstoletnem deležu frančiškanskega samostana v razvoju brežiškega šolstva, ki se presenetljivo končuje z navedkom, da gimnazija še vedno deluje v samostanskih prostorih. Seveda pa tu ne moremo mimo dejstva, da ima šola slavljenka svojega pravega predhod- nika v nemški gimnaziji medokupacijske dobe od jeseni leta 1941 do marca 1945, ko so še zadnji njeni dijaki opravljali maturo. O tem piše primarij Svetozar Rainer v prvem zborniku pod naslovom Šola Anastazija Grüna – predhodnica brežiške gimnazije. Po mojem je tudi v tem del njene dejanske zgodovine, kateremu pa se šole včasih hočejo brez pravega razloga odpovedati in se s tem po nepotrebnem narediti mlajše, kakor v resnici so. Nekdanji dijak Miroslav Glas, medtem že doktor znanosti, piše o ekonomski gimnaziji, ki z lastno obliko enakovredne mature pomeni zelo primerno dopolnitev splošne gimnazije, v tem smislu pa uspešno deluje tudi v Brežicah, kakor recimo enako velja za kovinarsko srednjo šolo Muta, ki sicer nima gimnazijske tradicije. O ekonomski gimnaziji še natančneje razgla- blja profesorica ekonomskih predmetov Irena Papac (V čem je smisel ekonomske gimnazije v slovenskem izobraževalnem prostoru?) in utemeljeno zavrača pomisleke o nedobrodošlem sožitju dveh tako različnih izobraževalnih programov. Številnim drugim se z v šolsko zgodovi- no usmerjenima člankoma pridružujeta Miloš Poljanšek (Začetkov začetek) in Ivo Graul (Ob 60-letnici). S tem pa smo že posegli v drugi, nekoliko krajši vsebinski sklop Spomin je medij časa in prostora. Zelo domišljen in najobsežnejši je profesorski sklop Pasti in lepote našega poklica, prevzet po enako naslovljenem prispevku Karmen Matko, napisanem zlasti o vedno dobro