URN_NBN_SI_DOC-ABEVTMZF

prinaša delo lopo strnjene podatke, vendar nimaš nikjer občutka, da je šlo avtorici za kako posebno na tančnost pri pisanju in podajanju. Vse se odvija nekam (preprosto, na ravno, logično. Vendar prehaja že včasih iz snovi, ko navaja stavlke in izreke piscev, ki se v svojih delih spominjajo tega in onega, kar tre nutno obravnava v knjigi. To ne kako moti resnobo podajanja, ki pa je morda občutimo bolj mi tujci, medtem ko je za romanske narode značilna. Medtem ko je poglavje o tisku in knjigi izčrpno obdelano, moti dejstvo, da obravnava .splošni zgodovinski raizvoj knjižnic v Ev ropi le do srednjega veka, nakar to opusti in ostaja ozko v italijan skih mejah, pa še tu ni kaj poseb no izčrpna. Nekaj več pove o ljud skih Iknjižnicalh in o njihovem raz voju v zadnjem stoletju (prva usta novljena 1861). iLepo je napisano poglavje o me stu sodoibne ljudske knjižnice v splošnem izobraževalnem hotenju. Avtorica kaže na centralne katalo ge koit na velik pripomoček, da pri de knjiga tudi tja, kjer zaenkrat še ni noioene knjižnice, zakaj, »ka kor tona visak zaselek že telefon, električni tok in vodovod, tako skušamo v Italiji ustvariti pogoje, da bi vsak tak kraj imel vsaj do- stop do knjige«. Tej potrebi bo za dostilo široko omrežje potujočih knjižnic, ki je organizirano že v nekaterih italijanskih pokrajinah, širi pa se še v druge. V poglavju, kjer govori o nabav ni politiki, je čisto konkretna: na vaja knjige in založibe, ponekod se ga celo v propagiranje posameznih avtorjev ali del. Med različne na čine pridobivanja bravccv uvaja tu di ptrojeciranje filmov in posluša nje plošč, ob istočasnem prikazu tistega knjižnega fonda, ki ga ima knjižnica o tej temi, da bi tako vzbudila zanimanje za branje. Po glavje o priročnikih je sestavljeno podobno kakor ono o nabavni po litiki, le da je tu navajanje razšir jeno na tujejezične priročnike; ori entirana je na zahodnoevropske je zike. Ilustracije na posebnih prilo gah prikazujejo osnovni slikovni material k posameznim poglavjem. Marijan Brecelj