URN_NBN_SI_DOC-A4YELETZ

V nacionalni knjižnici v B udim pešti (Orszägos Szčchenyi K nyvtär) je ohranjen prim erek abecednika v prekm urščini. Tudi ta nim a naslovne strani, zato lahko na podlagi spodaj navedenih dej­ stev trdim o, da je to Küzmicev abecednik, k ajti vsi drugi abeced­ niki do danes so v razvidu. U tem eljitev bi bilo več, in sicer: 1. K er ni natančnejših podatkov glede im presum a, lahko na podlagi tiska in črk sklepam o, da je tudi to delo izšlo v Halle na Saškem kot druga do ta k ra t izdana prekm urska dela, posebno pa Kiizmičeva. 2. A vtor tega dela bi naj bil Štefan Kiizmič, k a r je razvidno tudi iz besedišča, če ga prim erjam o z dotedanjim i pisci na eni strani in obenem z Vore krščanske k ra tk i navuk, ki je Kiizmičevo delo in je izšlo leta 1754, torej leto pozneje, a bržkone pisano (glede na obseg) istočasno. 3. V razvidu je evangeličanski abecednik iz leta 1725, nato Ba- košev iz leta 1786 in Dülikov iz leta 1820. K er se drugi abecedniki in av to rji ne om enjajo, lahko sklepamo, da gre za Kiizmičev abe­ cednik. 4. Zal je večina teh abecednikov ob hišnem požaru v vasi P atro zgorela, zato teh ni. 5. Kiizmič je sestavil abecednik ne toliko za šolsko rabo kot za domačo, »da bi lahko starši, ki znajo brati, dom a učili svoje otroke branja«. O m enjeni abecednik je napisan na osmih straneh priročnega form ata 15 X 10 cm. V začetku je pisan z velikim i črka­ mi, nato preide na male, nato kurzivne in na koncu doda vokale in akcente. Na naslednji strani so navedeni prvi enostavni zlogi v sim etrični m etodi. Nato sledijo otroške m olitve: dve v arian ti ju tra ­ nje, večerna in večnam enska. Potem na štirih straneh sledi K rščan­ ske dece včenja šum a, ali v katekizem ski obliki podan osnovni k r­ ščanski nauk za otroke. 6. Abecednika iz leta 1725 Kiizmič verjetno ni poznal, saj ga ne om enja, ko piše: »Naši predniki nam razen F erenca Tem lina in M ihala Vanečkega niso zapustili nobenih korakov svoje podjetno­ sti . . . « (v Vöre krščanske navuk, 1754). Na žalost pa bolj in bolj ugotavljam o, da tu jin a zm ore bolj ohraniti našo k u lturno dediščno kot pa mi sami. K je so vzroki? Niti svojega nismo ohranili, k a r bi lahko. To nam tudi v tu jin i oči­ tajo. Ob vsem tem se velja zam isliti, prem isliti in kaj narediti, da ne bo prepozno.