URN_NBN_SI_DOC-86S109J9

Šolska kronika • zbornik • 2 • 2007 332 cekarja in vsaki odlomila košček. “Mhm, kako je dober, naš ni takšen”, so govo- rile. Resnično je mamljivo dišal. Večji dečki so že hiteli proti šoli. Niso videli mojega kruha. Najmanjši deklici je njen kos padel na tla. Ustavil se je v prahu. Vse smo ga hitele pobirat, a je že sama prva uspela. Odpihnile smo prah z njene- ga kosa, ga osnažile in lahko je jedla, kar je še ostalo. Prej pa ga je poljubila in rekla, da doma pred jedjo, posebno kruha, molijo in vedno poljubijo. “Kruh je božji dar, reče oče, mama pa ga na koncu zavije v snežno beli prt in spravi v shrambo.” “Pri nas je podobno. Kruh je darilo božje, reče babica in dedek pove zgodbo o porednem dečku iz njegovega razreda. Bil je vsega presit in je kruh metal v prah.” “Pri nas smo govorili o lakoti, ki se je širila v revnih vaseh in sklenili, da bomo šli z darili pomagat ubožnim. Menda so jim pogorele hiše, zato so bili tisti brez domov lačni.” “Mi pa nesemo kruh ob praznikih blagoslovit v cerkev,” reče moja prijatelji- ca. “Mi tudi”, dodajo še nekatere. Kruh moramo spoštovati. Vsaka drobtinica je dragocena. So ljudje, ki ga še nepokvarjenega vržejo v smetnjake, so pa tudi takšni, ki ga od tam poberejo z ljubeznijo in spoštovanjem. Prevarantka Dekleta, bodoče učiteljice, so že kljub zgodnjemu jutru sedele v učilnici Zlata Volarič, Dva kosa kruha, orig. risba, 2005.