Retroaktivnost in narava prava

slovenski

2015

letnik 70, številka 3/4

filozofija prava   pravo

Narodna in univerzitetna knjižnica
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Razprava skuša pokazati, da se najprimernejše razumevanje retroaktivnosti izogiba dvema skrajnostma. Prvo šteje retroaktivnost za nemogočo, saj naj bi pravo ne moglo učinkovati za nazaj. Drugo trdi, da je retroaktivnost pravno nesporna, čeprav je morda neučinkovita. Po srednji poti pravo sicer deluje v sferi, ki je ne omejujejo naravne zakonitosti (kot npr. potek časa), vendar mora tudi pravo ostajati zvesto svojemu namenu. Tega avtor prepozna v urejanju človeškega ravnanja. Retroaktivnost je zato sporna, saj omejuje človekovo avtonomijo in zato krši njegovo dostojanstvo. Razprava razlikuje med različnimi vidiki retroaktivnosti, (i) pravo retroaktivnostjo v ožjem pomenu besede, pri kateri pravni predpisi učinkujejo za nazaj, (ii) pravo retroaktivnostjo v širšem pomenu besede, pri kateri pravni predpisi sicer učinkujejo za naprej, vendar se nanašajo na že pretekla dejstva, in (iii) nepravo retroaktivnostjo, ki z učinkom za naprej posega v pravna razmerja. Avtor skuša skozi celotno razpravo pokazati na tesno vez med določenim razumevanjem prava in njegovega namena ter pojmom retroaktivnosti.

23.03.2017