V postsocialistični Sloveniji opažamo pojav ožiljanja nekaterih tradicionalnih sramotilnih stališč o ateizmu. V pričujočem članku zato empirično preverjamo veljavnost nekaterih tozadevnih trditev, ki so jih izrekli nekateri vodilni predstavniki RKC: 1. da so ateisti nesrečni; 2. da ne razmišljajo o smislu življenja; 3. da so nemoralni; 4. da ne kažejo solidarnosti z družbenimi manjšinami. Na osnovi analize podatkov iz raziskav ISSP, EVS in WVS je mogoče reči, da nobena izmed teh trditev ni utemeljena. Še zlasti od takih predstav odstopajo "prepričani ateisti" oz. "naravni ateisti", saj izražajo nadpovprečno srečnost, nadpovprečno prepričanost v smiselnost življenja, povprečno moralno rigoroznost in podpovprečno socialno distanco do manjšin. Razlaga dobljenih rezultatov je postavljena v okvir primerjave etosa in vrednotnega habitusa katolicizma ter sekularnih ideologij, ki so zaznamovale Slovence.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-SAYJEERO

COBISSID

31363677

Objavljeno

15.10.2014

Metapodatki

Citiranje

APA:

Smrke, Marjan, Uhan, Samo (2012). Atheism in post-socialist conditions. Teorija in praksa, letnik 49, številka 3, str. 492-515, 601. URN:NBN:SI:DOC-SAYJEERO from http://www.dlib.si

MLA:

Smrke, Marjan, Uhan, Samo. "Atheism in post-socialist conditions." Teorija in praksa letnik 49. številka 3 (2012) str. 492-515, 601.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SAYJEERO>

Teorija in praksa
1964-
(Zbirni zapis)