Paradoks družboslovne misli na Slovenskem je, da takrat, ko govorimo o socialni razdalji (distanci) do etničnih, migrantskih ali verskih skupin, vsi soglašamo, da gre za škodljiv pojav. Konsenz pa izgine pri socialni razdalji med stratifikacijskimi skupinami. Tu so tako v političnih, ekonomskih in tudi socioloških krogih povsem nasprotna mnenja, seveda s pomembno in žalostno značilnostjo: med ekonomskimi in političnimi elitami je več tistih, ki menijo,da je razdalja med klini na lestvici neenakosti premajhna in zelo redki so posamezniki, ki mislijo nasprotno. Zato avtor prispevka problematizira samoumevno krepitev (kulture) socialne razdalje, saj je to večja nevarnost za slovensko družbo, kot pa npr. stagnacija gospodarstva, problematika vrednot ali korupcije. Ko se podcenjevanje fiziološke prispodobe za socialno razdaljo - t. j. bolezni nistagmus, kot jo je razumel Orwell - združi s povečanjem neenakosti in s tveganjem, da v prihodnosti dobimo namesto razrednega boja decilni in celo percentilni boj med družbenimi skupinami, takrat smo na zanesljivi poti v poslabšanje razmer, v katerih živimo.

Pravice