The Gaze of the Soul and of the Angel in the Renaissance Philosophy of Marsilio Ficino

angleški

2015

letnik 9, številka 1

Ficino, Marsilio, 1433-1499   Botticelli, Sandro, 1444-1510   angeli    duša    simbolne forme   renesančna filozofija    renesančna arhitektura    renesančna umetnost 

Znanstvena založba Filozofske fakultete
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Renesansa je znova odkrila dušo: postavila jo je v središče sveta. Marsilio Ficino dušo imenuje "sponka sveta" (copula mundi), ki povezuje zemeljski in nebeški svet, imanenco in transcendenco, čas in večnost. Po drugi strani pa se v renesansi središče sveta vse bolj relativizira, duša postaja vse bolj individualna ter živi v času in prostoru. Njeno gledišče je v renesančnem slikarstvu določeno s perspektivo, ki jo odkrivajo Masaccio, Fra Angelico, Piero della Francesca idr., pri čemer sama perspektiva nastopa kot "simbolna forma" (Erwin Panofsky). Toda nad vsako posamezno in "gibljivo" dušo se pnejo krila "negibnega" angela: super animam mobilem est immobilis angelus, kot zapiše Ficino, ki se v svojem renesančno prenovljenem krščanstvu vrača k platonsko-gnostičnemu mitu o vsevidnem angelskem pogledu. Arhetip angela mu pomeni metaforo za vseprisotni Um, h kateremu se dviga človeška duša. Ficinov novoplatonizem je močno vplival tudi na Botticellijevo slikarstvo, kar dokazuje Ernst Gombrich v razpravi Botticellijeve mitologije.

17.05.2017