Opis
V Joycevem romanu Umetnikov mladostni portret je prikaz irske ženske vseh družbenih slojev in starostnih obdobij najožje povezan z Joycevim kritičnim pogledom na preteklost in sodobnost irskega naroda. Tako Stephenova mati kot njena fanatična in ozkosrča starejša sorodnica Dante Riordan spadata v prvo skupino ženskih likov, ki predstavljajo avtoritete, katerih stališča odraščajoči mladi Stephen zavrača, ker postopoma dojema, da mati in še posebej Dante simbolizirata tisto Irsko, ki čvrsto podpira dogmo, da pripadnost rimskokatoliški cerkvi tvori značaj in samo bistvo irskega naroda. Oblikovanje Stephove osebnosti sovpada s porajanjem njegovega zavedanja, da je imelo takšno stališče katastrofalne in dalekosežne posledice za irsko politiko in narod, ker je podjarmljenost Cerkvi kot instituciji implicirala in ohranjala podjarmljenost Britanskemu imperiju, kar se je še posebej dramatično izrazilo ob padcu politika Parnella. Pravi pomen Parnelovega padca Stephen dojame šele kot mladenič in ga pojmuje kot še eno izmed številnih izdaj naboljših irskih vodij, ki jo zagrešita irski narod in Cerkev. Dežela se je tako znašla zapuščena na obrobju kulturnega sveta, ali bolje rečeno onkraj meja civilizacije, v divjih in pustih prostranstvih. Drugo skupino ženskih likov tvorijo dekleta in mlade ženske kot objekti seksualnega poželenja mladega Stephena. Te like povezuje osrednja in ponavljajoča se metafora "duše kot netopirjev", figura, ki konotira simbolično slepilo, nepoznavanje in iskanje sebe. Ta pesniška slika prek ženskih likov hkrati povezuje tako Stephena kot pogled na stanje njegovega naroda. Še en pojem sintetizira vizijo o naravi irske ženske preko opisovanja naroda - to je že omenjeni pojem izdaje, ki je ambivaleten in protisloven. To izdajo Stephen sprva z gnusom obsoja v primeru predaje prešuštnice neznancu ali predaje Irske Britaniji kot kolonialni sili. Vendar pa se na koncu romana junak začne zavedati, da mora tudi on sam izdati, kot tista mlada poročena kmetica, ki se je na pragu svojega doma nudila njegovemu prijatelju Davinu; izdati, da bi, kako paradoksalno, ostal zvest, zapustiti svojo vero in domovino, da bi lahko v izgnanstvu kot pisatelj, za kar se je že kmalu čutil poklicanega, poiskal izvirno identiteto Irske. Roman se konča v tonu mladostnega entuziazma in v prepričanju, da šele Drugost osvobaja spone in vezi, ki ovirajo bodočega umetnika v domovini, da lahko šele v drugosti junak najde bistvo istosti, izreče in izkaže tisto, kar tvori kulturno in politično identiteto njegovega naroda.