Frasi all'imperativo in italiano : aspetti glottodidattici di forma, intonazione, cortesia ed interculturalita

italijanski

2008

letnik 48

italijanščina    tuji jeziki   velelne povedi   didaktika    metodika

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Težave pri sporazumevanju (tudi v luči medkulturnosti), ki jih lahko ima uporabnik italijanščine kot tujega jezika, imajo pogosto vzrok v neustrezni rabi kombinacije slovnične strukture s tipom povedi in pragmatičnimi vidiki rabe. Kot primer takih težav se v prispevku ob primerih iz italijanščine prikaže odnos med medosebno sporazumevalno funkcijo velevanja, velelno povedjo in velelnikom. Ravno posebnosti v rabi narekujejo, da tako učitelj kot učenec italijanščine kot tujega jezika vlagata zavesten napor, da bi lahko slednji dosegel večjo natančnost in tekočnost pri izražanju. Le poznavanje posebnosti v italijanskem jeziku in kulturi ter vsekakor primerjava z lastnim svetom pomaga učencu, da se izogne sporazumevalnim spodrsljajem pri komunikaciji z rojstnimi govorci italijanščine. Pri pouku italijanščine kot tujega/drugega jezika, ter v učbenikih in slovnicah, se po prepričanju avtorice posveča veliko pozornosti zgolj kombinaciji med velelnikom in prototipično velelno povedjo, vendar ne dovolj kompleksnosti medosebne sporazumevalne funkcije velevanja. Zaradi tega učenci pripisujejo tej funkciji zgolj velelni stavek z velelnikom. Drugi tipi povedi, ki so v živi rabi jezika tudi pogosti in s katerimi se dosegajo različne ravni vljudnosti, pa ostajajo brez potrebne pozornosti. Poleg tega prototipične velelne povedi nimajo samo velelne funkcije, pač pa se v ustnem sporazumevanju pojavljajo v vlogi besedilnih kazalcev. Ti kratki velelni stavki predstavljajo značilen element ustnega sporazumevanja, ki naj bi dobil potrebno pozornost tudi pri poučevanju italijanščine kot tujega/drugega jezika.

18.06.2010