Slovensko-italijanski odnosi od leta 1915 do danes

slovenski

1996

letnik 6, številka 8

1915/1996   Italija   londonski pakt   mednarodna politika   mednarodni odnosi   politični odnosi   rapalska pogodba   Slovenija

Zgodovinsko društvo za južno Primorsko
(Obvezni izvod spletne publikacije)

V prispevku se avtor spopade z vprašanjem slovensko-italijanskih odnosov od prve svetovne vojne dalje. Njegova izhodiščna točka je pravzaprav tajni Londonski pakt iz leta 1915, s katerim se je Italija obvezala, da bo napovedala vojno Avstro-Ogrski v zameno pa dobila strateško pomembna ozemlja v alpsko-jadranskem prostoru in v Dalmaciji. Ta načrt, ki je slonel na premisi, da bo Italija postala po vojni ena od velikih evropskih sil, se ni uresničil, ker so razmere leta 1918 (zaradi boljševiške revolucije in Wilsonove teze o samoodločbi narodov) povsem spremenile vojne cilje. Italija je z rapallsko pogodbo leta 1920 sicer dobila dobršen del slovenskega in hrvaškega ozemlja, ne pa popolne oblasti nad Jadranom in v balkansko-podonavskem prostoru, s katero je računala. To je povzročilo močno frustracijo, ki se je v naslednjih dveh desetletjih udejanjila agresivni Mussolinijevi politiki in je, kljub začasnemu uspehu med letoma 1941-43, s porazom savojske monarhije doživela popoln polom. Po drugi svetovni vojni, ko je Italija morala prepustiti Sloveniji Posočje in Kras pa tudi del Istre, so se razmere med obema narodoma sicer nekoliko uravnovesile, nikoli pa njuni odnosi niso postali prav prisrčni, saj se tudi v novih razmerah rimska vlada ni znala povsem otresti "londonskega sindroma". Zadnje popadke te bolezni je mogoče opaziti še danes v napetih odnosih med Italijo in samostojno republiko Slovenijo.

26.05.2016