The broadcast public and its problems

angleški

2011

letnik 18, številka 2

telekomunikacije    radiodifuzija   javnost    sociologija komunikacij

Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo - EURICOM
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Za zahodne demokracije je dejstvo, da so tehnologije brezžičnega prenosa iz obdobja okrog leta 1900 postale radiodifuzne in ne sredstvo, ki bi bilo bolj demokratično, poraz. Prenos namreč zahteva središčno strukturo, strokovno usmerjeno novinarsko etiko in relativno pasivno kulturo sprejemanja. Vendar to ne zadostuje. V strogo tehničnem razumevanju bi bile lahko nove tehnologije prenosa zasnovane kot platforma za javno udeležbo. Prenos bi lahko postal vsakodnevna realizacija demokratične vizije Johna Deweyja, a je končal kot enosmeren medij v duhu Walterja Lippmanna. Od začetka 20. stoletja sta se radio in televizija v marsičem spremenila; prišlo je do počasnega, a stanovitnega povečevanja aktivnosti občinstva ter vsebin, ki jih ustvarjajo uporabniki, televizijo pa so pomladili resničnostni šovi, iskanje talentov in podobno. Kakorkoli že, prenos še vedno ne omogoča participativnega komuniciranja, ki bi ga tehnično lahko. Članek kritizira zahodno industrijo radiodifuznih medijev in znanstvenike, da so bili preveč samozadovoljni glede radikalne spremembe s sodelovanjem. Z navezavo na razpravo med Lippmannom in Deweyjem članek prevladujočo paradigmo oddajanja postavlja nasproti participativni komunikacijski etiki, ki še ni imela priložnosti, da bi se dokazala tako v tehnološkem kot družbenem pomenu. Članek obravnava tri medsebojno povezane probleme radiodifuzne javnosti: (1) elitistično utemeljitev gradnje enosmerne tehnološke infrastrukture, (2) odsotnost družbene enakosti med profesionalci in amaterji, in (3) komercialno retoriko opolnomočenja državljana z mediji. Če bi bili omenjeni trije problemi rešeni ali vsaj obravnavani bolj robustno s stališča participativne komunikacijske etike, bi prenos zvoka in slike v živo končno uresničil svoj javni potencial.

26.04.2017