Studia Slovenica (SSL) je arhiv s pridruženo enoto specialne knjižnice v okviru Katoliškega inštituta, katerega ustanovitelj je Nadškofija Ljubljana. Hrani edinstveno arhivsko gradivo o najvidnejših slovenskih izseljencih in zamejcih ter o številnih slovenskih kulturnih in cerkvenih organizacijah v Evropi, Severni Ameriki, Latinski Ameriki in Avstraliji. Celotna arhivska zbirka obsega 180 osebnih in tematskih fondov v skupni dolžini 260 tekočih metrov. Poleg tega knjižnično gradivo SSL obsega več kot 50 tisoč enot monografij v različnih jezikih ter izseljenskih in zamejskih periodičnih publikacij. Studia Slovenica je največji in najbolj sistematično zasnovan arhiv za slovensko izseljenstvo, zlasti njegov katoliško usmerjen del. Leta 2002 je Ministrstvo za kulturo arhivsko zbirko SSL razglasilo za kulturni spomenik, leta 2005 pa je Arhiv RS izdal vodnik po arhivskem gradivu SSL.

Katoliški inštitut je med letoma 2021 in 2027 izvajalec projekta digitalizacije pisne dediščine arhiva SSL. Finančno podporo projektu zagotavlja Ministrstvo za kulturo RS. Izbrano digitalizirano gradivo bomo objavljali tekom projekta.

Od maja 1945 pa do leta 1949 je v povojnih begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji nastalo osupljivo število tiskanih publikacij. Pričakovali bi, da bo v težkih in negotovih razmerah v begunstvu, ob izgubi domovine in v mnogih primerih svojcev, med Slovenci, ujetimi v taboriščno življenje, prevladala apatija in vdanost v usodo. Pa še zdaleč ni bilo tako. Osupli obstanemo pred izbruhom izjemne življenjske moči in ustvarjalnosti, ki se je odrazila tudi v obliki izdajanja izvirnega leposlovja, ponatisov slovenskih klasikov, zgodovinskih študij, spominov … Poleg leposlovja najdemo med knjigami priročnike s praktično vsebino, npr. priročnik za šoferski izpit in šolske učbenike. V izgnanstvu sta izšli dve izdaji slovensko španskega slovarja. V taborišču v Špitalu ob Dravi nastane celo prvi slovenski zgodovinski atlas. Izhajalo je več periodičnih publikacij, časopisov z begunsko in taboriščno tematiko, ki nam odstirajo pogled v tedanje razmere ter vsakdanje življenje beguncev.

Povojni begunci so tako ustvarili skoraj 500 monografskih izdaj in več kot 80 naslovov periodike. Del bogate zapuščine lahko prelistavamo na dlib.si.

Slovenci v Zagrebu se srečujejo v Kulturno prosvetnem društvu Slovenski dom. To je najstarejše društvo Slovencev v Evropi, ki nepretrgano deluje že od leta 1929. Društvo je preživelo štiri državne tvorbe, od Kraljevine Jugoslavije do Republike Hrvaške. Različne politične okoliščine so narekovale načine in omejitve njegovega delovanja.

Ustanovitelj društva, ki se je takrat imenovalo Narodna knjižnica in čitalnica, je bil dr. Fran Zavrnik. V času med vojnama je bilo delovanje društva zelo plodno in je povezalo skoraj vse zagrebške Slovence in njihove prijatelje. Med drugo svetovno vojno je oblast NDH delovanje društva prepovedala, a društveni duh ni povsem ugasnil, saj so zagrebški Slovenci pomagali izgnanim rojakom. V letih po drugi svetovni vojni je društvo doživelo veliko vzponov in padcev zaradi občasnih notranjih razdorov. Po razpadu SFRJ je društvo svoje delovanje usmerilo k uresničitvi ideje, da bi Slovenski dom postal dom vseh Slovencev v Zagrebu. Danes ima društvo okrog 800 članov. Poleg številnih aktivnosti neguje tudi bogato založniško dejavnost.

Marija Krek se je rodila leta 1906 blizu Škofje Loke v današnji Sloveniji, ki je bila takrat del Kraljevine SHS. Leta 1921 je z mamo, bratom in sestro sledila očetu, ki je že nekaj let predtem odšel v ZDA in se naselil v rudarskem mestecu Yankee v zvezni državi Nova Mehika. S prihodom v obljubljeno deželo je Marija (Micka, Mici) postala Mary. Takoj po prihodu je poprijela za delo v hotelu in restavraciji, katere lastnik je bil njen stric. Na nedeljski veselici jo je opazil Ivan Bizyak iz kraja Dawson, prav tako Slovenec. Rojen je bil leta 1894 v Ospu, primorski vasici na slovenskem etničnem ozemlju, ki pa je takrat spadalo pod Kraljevino Italijo. Tudi on je prišel v Ameriko leta 1921, in sicer iz Trsta.

S poroko sta Ivan in Mary počakala, dokler ni nevesta dopolnila 18 let. Preden pa sta se 7. junija 1924 vzela, so med rudarskima krajema Yankee in Dawson, ki sta danes opuščeni »mesti duhov« (ghost towns), potovala čudovita ljubezenska pisma, pisana v njunem maternem jeziku. Žal so ohranjena le Ivanova.

Izven meja Republike Slovenije živi kar petina pripadnikov slovenskega naroda, zamejcev in izseljencev. Zamejci so slovensko avtohtono prebivalstvo, ki živi v obmejnih območjih sosednjih držav. Zgodovinsko in kulturno so ta območja tudi slovenska.

Slovenci so se v večjem številu začeli izseljevati v prekomorske dežele v 1. polovici 18. stoletja. Največji val izseljevanja je potekal od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne. Za obdobje po drugi svetovni vojni so značilni trije pomembnejši izseljenski valovi: v prvem (1945) gre za slovensko politično emigracijo, ki je prva leta po vojni živela v Evropi, nato so se večinoma izselili v prekomorske države; v šestdesetih letih 20. stoletja je sledil drugi val, ko se je v dežele zahodne Evrope zaradi ugodnih ekonomskih razmer izseljevala množica delavcev; tretji val predstavlja t. i. »beg možganov« oz. odhajanje strokovnjakov v tujino. V novih domovinah so se Slovenci združevali v skupnosti po verskem, političnem, kulturnem principu. Negovali so svojo kulturo, jezik, običaje in skrbeli za pisano besedo.